Osnovno šolo je obiskoval na Ptuju, gimnazijo pa v letih 1822−1827 v Mariboru. Študiral je modroslovje in bogoslovje v Gradcu, kjer je bil posvečen julija 1832. Kaplanoval je v Središču (1833−1837) in Limbušu (1837−1842). Nato je bil do leta 1861 učitelj verouka, od 1850 do februarja 1853 pa tudi učitelj slovenščine na mariborski gimnaziji. V letih 1861−1866 je bil dekan v Jarenini, od tam je odšel za stolnega župnika v Maribor, leta 1881 je postal stolni dekan ter leta 1884 stolni prošt.
V slovenščini sta ga urila Šmigoc in Povoden na Ptuju, kar je pripomoglo k temu, da je bil kot gimnazijec v Mariboru izbran za učitelja slovenščine nemškemu grofu. To ga je vzpodbudilo, da je začel zbirati slovenske besede in se še bolj zanimati za slovenščino. Zanimal se je tudi za nov črkopis in h Gajevem osnutku pravopisne reforme dostavil nekaj kritičnih pripomb. V času kaplanovanja se je udejstvoval kot posredovalec pri nabavljanju in širjenju knjig, predvsem ilirskih. Leta 1850 je skupaj s Trstenjakom dal pobudo za ustanovitev dijaškega podpornega društva, leto kasneje pa osnoval dijaško knjižnico, ki je poleg slovenskih knjig vsebovala tudi ilirske. Po letu 1861, ko se je končal njegov neposredni in osebni stik z dijaštvom, na širšo javnost ni imel več vpliva. Nato je deloval kot podpornik in dobrotnik.
F. Kovačič: Trg Središče: krajepis in zgodovina: z zemljevidom središke občine, z desetimi slikami v tekstu in 24 tablicami, Maribor, 1910, str. 148.
Slovenski biografski leksikon: druga knjiga, Ljubljana, 1933−1952.