ŠMIGOC, Janez Krstnik Leopold

Janez Šmigoc se je rodil v Gruškovcu, v fari Sv. Barbara v Halozah, očetu Juriju Šmigocu in materi Ani. Krstili so ga za Janeza Krstnika. Ljudsko šolo je najverjetneje obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v letih 1801–1807 v Gradcu. Po končani gimnaziji je v letih 1807–1809 v Gradcu najprej študiral filozofijo, v letih 1809–1813 pa pravo. Leta 1817 je postal magistratni uradnik na Ptuju in to službo opravljal do leta 1821, nato pa je 28. maja 1821 na ptujskem gradu prisegel kot uradnik, krajevni sodnik in okrajni minister. Oskrbnik posesti Dietrichsteinov (Ptujski grad) je bil vse do svoje prezgodnje smrti leta 1829.

Janez Krstnik je bil med prvimi člani Primčeve Slovenske družbe (Societas slovenica), kjer so študirali Kopitarjevo slovnico, pozneje Dobrovskega Slavina in se izobraževali na področju slovenščine. Ostal je aktiven član in tudi poučeval. Potegoval se je za mesto profesorja na graškem liceju. Kopitar si je prizadeval, da bi mesto dobil Šmigoc, ker je bil doma iz Štajerske in je poznal vzhodnoštajerska narečja. Na pisnem natečaju ga je prekosil Primic, kar je priznal tudi Kopitar, in tako je bil Primic imenovan za profesorja na stolici za slovenski jezik na graškem liceju.

Za pouk slovnice je po Kopitarjevem zgledu sestavil slovnico Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre (Gradec, 1812), namenjeno tujcem za učenje slovenščine. Vsakemu teoretičnemu delu je dodal praktične primere in naloge ter na koncu dodal kratek slovar z najbolj znanimi in najpotrebnejšimi besedami. Knjiga ima 320 strani in je razdeljena na dva dela. V prvem delu je obdelal glasoslovje in oblikoslovje. Drugi del obsega besedotvorje in vaje. Zaradi mnogih vaj, ki jih je dodal posameznim poglavjem, gre za praktično slovnico. Čeprav se je naslonil na Kopitarja, je Janez Krstnik prispeval pomemben del k mozaiku slovenskega jezikoslovja. Osnova mu je bila slovenski jezik, ki so ga govorili v vzhodnem delu Štajerske. Večkrat je v svoji slovnici navajal primere iz prostora med Mariborom, Radgono, Ljutomerom, Ormožem in Ptujem. Na Janeza Krstnika se je navezal Anton Murko, ki ima v svojo slovnici prav tako vaje v sklopu posameznih poglavij. Tudi Anton Janežič je v svoji slovnici uporabil enak način vaj.