HAUCK, Josip

Ugledni trboveljski podjetnik in posestnik Josip Hauck je bil po rodu Nemec, doma iz Ágfalve (nekdaj Agendorfa) na Madžarskem, ki leži tik ob avstrijski meji. Na povabilo znanca iz mladih let je leta 1908 prišel v Trbovlje iz madžarskega rudarskega mesta Tatabanya kot strokovnjak za gradnjo železniških prog in rudarskih podzemnih objektov. Zaposlil se je kot obratovodja v Šuligojevem gradbenem podjetju, ki je tesno sodelovalo s Trboveljsko premogokopno družbo.

Leta 1919, po koncu prve svetovne vojne, je ustanovil svoje podjetje. S Trboveljsko premogokopno družbo je namreč sklenil koncesijsko pogodbo za izvajanje nekaterih del in tako si je sčasoma pridobil večje premoženje. Postal je upravitelj kamnoloma na Dobrni in rudniške cementarne. Na območju današnjega Ostrega vrha in Vasel je od nekdanjih zemljiških lastnikov odkupil velik del zemlje in odprl kamnolom za pridobivanje laporja in gline za potrebe Cementarne Trbovlje. Od nakladišča laporja v Hauckovem pruhu oziroma kamnolomu Vasle so v letih 1939 in 1940 zgradili tovorno žičnico, po kateri so z železnimi zabojniki do cementarne prevažali lapor. Kamnolom so leta 1969 opustili, na tovorno žičnico pa še vedno spominja slavolok nad cesto v Bevškem kot zaščitni objekt pred mogočim padanjem tovora.
Poleg kamnoloma je imel tudi podjetje, v katerem so izdelovali žgano opeko na rudniški opekarni. Ukvarjal se je tudi s konjskimi prevozi, z vleko lesa s splavov po reki Savi, postal je skrbnik rudniške sirarne. Njegovo zgledno sodelovanje s Trboveljsko premogokopno družbo priča, kako je takrat največje podjetje v Kraljevini Jugoslaviji cenilo njegove sposobnosti za gospodarjenje in organizacijo.

Sčasoma je odkupil posest, ki se je raztezala od Globušaka pa vse do Kleka. V Globušaku je imel poleg stanovanjske hiše tudi hleve za konje. Zgradil si je tudi dve vili, in sicer prvo v letu 1929 nad kamnolomom Vasle na Kleku, drugo, bolj poznano kot Hauckova vila, pa v letih od 1929 do 1934 na zelo razglednem in vidnem mestu nekoliko nižje od kamnoloma. Slednja je bila zgrajena v funkcionalističnem slogu. Z moderno obliko, rdečo barvo fasade ter postavitvijo na takšnem mestu, da je bila daleč vidna, je opozarjala nase.

Josip Hauck se je vseskozi aktivno vključeval v trboveljsko javno življenje. Po političnem nazoru je bil liberalec, bil je aktiven član Sokola in Jugoslovanske nacionalne stranke. Bil je član nacionalnih, prosvetnih in humanitarnih društev (Sokoli, lovsko društvo, gasilci, planinsko društvo, Rdeči križ, Ciril Metodova družba, strelsko društvo, čebelarsko društvo, sadjarsko društvo, Zvon, Trboveljska posojilnica). Bil je tudi član upravnega sveta Pivovarne Laško in nasploh dejaven na mnogih področjih. Posebej bi veljalo izpostaviti, da je bil ustanovitelj trboveljskega čebelarskega društva leta 1922 ter njegov predsednik. Bil je častni član gasilcev in častni predsednik Trboveljske delavske godbe. Kot navdušen planinec se je še posebej navdušil nad Mrzlico. Pod njegovim vodstvom se je do Mrzlice zgradila cesta ter razširil planinski dom.

Umrl je tragične smrti; na novega leta dan leta 1941 se je ustrelil v svojem kamnolomu Vasle v Trbovljah. Bil je eden najbolj cenjenih ljudi v medvojnih Trbovljah. V tridesetih letih bivanja med Slovenci se je kot Nemec povsem prilagodil življenju med Slovenci. Josipa Haucka se starejši Trboveljčani spominjajo kot velikega dobrotnika, kljub temu da je bil po drugi svetovni vojni zamolčan. Spomin na Josipa Haucka še živi tudi v krajevnem poimenovanju območja med Globušakom, Ostrim vrhom in Vaslami, ki je dobilo ime Hauckov hrib.

Med nemško okupacijo se je dejavnost podjetja, ki ga je ustanovil Josip Hauck, zelo zmanjšala. Po letu 1945 je podjetje zamrlo zaradi nacionalizacije zemljišč, prepovedi podjetniške pobude in prenehanja koncesij za izvajanje del pri rudniku.