Franc ŽNIDARŠIČ

Bil je sedmi otrok v družini, mati je bila trgovka, oče pa kmet. Njegova sestra je humanitarna delavka in pedagoginja Ivica Žnidaršič. Jeseni 1941 je bila vsa družina  v okviru nemške genocidne politike nasilno izgnana v nemška taborišča. Tam so Nemci pokončali očeta in brata, preživeli pa so se šele 19. julija 1945 vrnili na izropano in opustošeno domačijo. Osnovno šolo je obiskoval na Bučki, nižjo gimnazijo v Krškem (1952-1956), višjo pa v Brežicah (1956-1960). Kot brigadir je sodeloval pri gradnji ceste Novo mesto-Otočec, v Grmovljah ob izgradnji avtoceste Ljubljana-Zagreb, v Makedoniji pa pri gradnji avtoceste od Demir kapije do Dževdželije. Leta 1962 je bil komandant delovne brigade dolenjskih študentov in učiteljiščnikov iz Novega mesta, in sicer ob gradnji nove ceste od vasi Otočec do ceste Novo mesto-Šentjernej.

Leta 1960 začeti študij medicine je uspešno zaključil jeseni 1967 v Ljubljani. Leta 1979 je postal specialist splošne (družinske) medicine, leta 1995 pa še magister medicinskih znanosti.
Kot zdravnik je služboval v Zrečah (1968 do 1974), Sežani (1974 do 1984 ) in v Trebnjem (1984 do 2001). V zdravniškem poklicu je kar 27 let opravljal najodgovornejše funkcije direktorja zdravstvenih domov ali pomočnika direktorja za strokovne zadeve. Za svoje delo je v Občini Slovenske konjice prejel občinsko priznanje, v Sežani pa državno odlikovanje »red zasluge za narod s srebrno zvezdo«.

V letu 1996 je bil na listi DeSUS prvič izvoljen za poslanca Državnega zbora. V letih 2001 do 2004 je opravljal funkcijo državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v letih od 2004 do leta 2011 pa je bil ponovno poslanec Državnega zbora. V Društvu izgnancev Slovenije je veliko pripomogel k uveljavitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja, za kar ga je društvo leta 2012 proglasilo za svojega častnega člana. Kot poslanec je bil član mednarodne mirovne organizacije Interparlamentarna unija, bil dejaven v Komisiji za Slovence po svetu. Kot državni sekretar je vodil resor za borce NOB, vojne invalide, vojne veterane, žrtve vojnega nasilja in vojna grobišča. Odločilno je prispeval k rešitvi več deset tisoč nerešenih vlog, pritožb in revizij odločb žrtev vojnega nasilja, vojnih invalidov in veteranov ter k ureditvi vojnih grobišč (obsežna grobišča iz 2. svetovne vojne) pa tudi spominskega parka Teharje in kapelice v Kočevskem Rogu (povojna grobišča). Zaslužen je tudi za nakup spominske hiše frankolovskih žrtev.

Po upokojitvi leta 2012 je dejaven v Slovenskem zdravniškem društvu in Društvu upokojencev. V prostem času že več desetletij obdeluje les, zbira kristale in minerale, znamke in kovance. Leta 2024 je izdal spomine z naslovom Eno življenje je prekratko.