ŽNIDARŠIČ, Ivica

Izhaja iz kmečko-trgovske družine, njen brat je zdravnik in politik Franc Žnidaršič. Na začetku druge svetovne vojne je bila cela družina izgnana v Nemčijo. Štiri leta je preživela v različnih koncentracijskih taboriščih, kjer je izgubila brata in očeta. Po vrnitvi iz izgnanstva po koncu vojne je na Bučki končala štiri razrede osnovne šole, nato nižjo gimnazijo v Krškem in učiteljišče v Novem mestu. V Ljubljani je končala višjo pedagoško šolo, smer zgodovina in zemljepis ter kasneje ob delu študij pedagogike na fakulteti.

Do leta 1959 je poučevala na osnovni šoli Leskovec pri Krškem, nato pa se je tudi poklicno posvetila delu v organizaciji Rdečega križa Slovenije. Začela je kot urednica založbe te organizacije in sčasoma postala odgovorna urednica glasila Rdečega križa Slovenije. V letih od 1975 do 1980 je bila generalna sekretarka, nato predsednica do leta 1988. V letih 1989 in 1990 je bila predsednica Rdečega križa Jugoslavije in istočasno članica Komisije za razvoj pri Mednarodni ligi Rdečega križa v Ženevi.

Ukvarjala se je tudi s publicistično dejavnostjo in izdala nekaj samostojnih knjig. Poleg tega je pisala zloženke in slikanice za otroke z vsebino zdravstvene problematike, na njeno pobudo pa so v slovenščino prevedli tudi vse štiri Ženevske konvencije, pravila o zaščiti žrtev vojn.

Vojne izkušnje so jo za vedno zaznamovale, z njimi je bila tlakovana tudi njena poklicna pot. Dozorela je v odločno borko za pravice in za popravo krivic vsem, ki so morali prenašati različne oblike nasilja druge svetovne vojne. V boj za popravo krivic žrtvam vojnega nasilja in njihove pravice se je dejavno vključila po upokojitvi leta 1991. Od takrat naprej deluje v Društvu izgnancev Slovenije 1941–1945, več let tudi kot predsednica društva. Dosegla je, da je okoli 70 tisoč Slovencev po različnih zakonih, domačih in tujih, uspešno uveljavilo svoje pravice o poplačilu vojnega nasilja.