DAJNKO, Peter

V letih 1803-1808 je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Po maturi se je vpisal na študij filozofije in teologije v Gradcu, kjer se je  srečal s slovensko slovstveno in duhovno tvornostjo: na graškem liceju je poslušal predavanja Janeza Nepomuka Primica, prvega profesorja novoustanovljene stolice za slovenski jezik in se seznanil z delovanjem graškega Slovenskega društva. Pobudnik ustanovitve obeh je bil Primic, ki je okrog sebe zbiral slovenske intelektualce (Anton Krempl, Leopold Volkmer, Ivan Narat) in jih navduševal za slovenski jezik. Po duhovniškem posvečenju (1813) in končanem študiju (1814) je kot kaplan služboval v več krajih, med drugim v Gornji Radgoni (1815–1816) in nato v današnji avstrijski Radgoni (1816–1831). Od leta 1831 je bil župnik in dekan v Veliki Nedelji, nekaj časa je opravljal tudi službo šolskega nadzornika. Svojo življenjsko pot je končal leta 1873 v Veliki Nedelji.

V radgonskem obdobju je dokončal poglavitni del svojega slovstvenega dela. Nanj so močno vplivali Jernej Kopitar s svojo idejo o preprostem in enotnem črkopisu, Janez Šmigoc, avtor prve slovnice vzhodnoštajerskega narečja (Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, 1812) in Josef Dobrovsky, avtor slovnice češkega jezika, ki ga je Dajnko imel za idejnega vzornika pri pisanju slovnice in se je nanj uprl, ko je uresničeval svojo zamisel o narečnem govoru, izreki in pisavi, ki naj bodo razumljivi njegovim rojakom. Dajnkova jezikovna prizadevanja so imela jasen cilj: prosvetliti in izobraziti ljudi ter vzgojiti koristnega in vdanega državljana.

Dajnko se je v slovensko slovstveno zgodovino zapisal predvsem s pisavo dajnčico, ki jo je predstavil v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache (1824). V njej je oblikoval norme in predpise za vzhodnoštajerski knjižni jezik, v katerem je skušal razviti nabožno in poučno šolsko književnost. V novi pisavi napisal številna poljudnovzgojna dela, nabožna berila, prevode Svetega pisma, basni, pregovore, uganke ter posvetno in cerkveno poezijo. Njegova nabožna dela, predvsem pesmarica Sto cirkvenih ino drygih pobožnih pesmi iz leta 1826, še zlasti pa dela s posvetno vsebino (Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, 1824; Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem, 1827) ga kažejo kot veščega slovstvenega ustvarjalca z velikim smislom za živ jezik. O tem priča tudi njegov poljudnostrokovni čebelarski priročnik Čelarstvo (1831) – prva v slovenščini napisana knjiga o čebelarstvu, ki ni prevod iz nemščine ali kakega drugega jezika.

Dajnčica je bila na Štajerskem lepo sprejeta. V rabi je bila v letih 1824–1838. Uporabljali so jo številni štajerski nabožni pisci. V njej je bilo natisnjenih več kot 50.000 knjig, s čimer je izpolnila poslanstvo, ki ji ga je namenil njen avtor: širiti znanje med najširše plasti slovenskega naroda. Leta 1831 je bila uvedena tudi v šole, vendar se je morala že leta 1838 iz nje umakniti, saj so se na Slovenskem pojavljale vedno močnejše težnje po enotnem slovenskem knjižnem jeziku. Proti dajnčici je nastopil zlasti njegov rojak Anton Murko.

V Dajnkovih delih so ohranjeni neprecenljivi zapisi vzhodnoštajerske slovenščine prve polovice 19. stoletja. So pomembno etnološko gradivo o tedanjem življenju na vasi ter vir za raziskovanje pokrajinskega obrednega jezika ter slovenske čebelarske terminologije.