BEZJAK, Janko

Rodil se je pri Sv. Trojici v Halozah (danes Podlehnik). Njegov oče je bil učitelj in je zgodaj umrl. Gimnazijo je opravljal najprej na Ptuju in jo končal v Mariboru. Študiral je klasično filologijo, nemščino in slovenščino v Gradcu. Po dokončanem študiju (doktoriral je leta 1897) je poučeval sprva na gimnaziji in nato na učiteljišču v Mariboru. Hitro zatem je postal šolski nadzornik, najprej za dva, nato pa kar za tri šolske okoliše (Lenart, Slovensko Bistrico in Maribor). Leta 1906 se je preselil v Ljubljano in bil sprva profesor, nato še ravnatelj II. gimnazije. Čez pet let (1911) je bil premeščen v Gorico, kjer je postal ravnatelj tamkajšnje gimnazije in obenem dobil naziv vladnega svetnika. Leta 1913 je postal ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici, vendar je bil že naslednje leto prestavljen v Ljubljano, kjer je postal nadzornik za srednje šole. To funkcijo je opravljal tudi po vojni, vse do upokojitve. Nato se je preselil nazaj v Maribor, kjer je ostal do smrti.

Janko Bezjak je deloval kot germanist, pedagog in slavist. Začel je kot germanist in ob pomoči svojega mentorja in ravnatelja na učiteljišču, znanega pedagoga Henrika Schreinerja začel leta 1897 objavljati vrsto vadnic za pouk nemščine v slovenskih osnovnih šolah. Kot dodatek učbenikom sta objavila še posebna navodila o rabi vadnic. V letih 1924–1929 je sam pripravil nemške vadnice za srednje šole.

Delovanje na področju pedagogike mu je prineslo največ ugleda in tudi dosegel je največ. Njej se je posvetil, ko je postal ravnatelj v Ljubljani, in ostal ji je zvest vse svoje življenje. Svoja spoznanja je posredoval javnosti v številnih člankih in predvsem v dveh knjigah.

Za slovenščino se je pričel zanimati že zelo zgodaj in njegovo jezikovno delo je bilo precej obširno. Od leta 1894 dalje je v Popotniku objavljal svojo razlago in kritične poglede na tedaj zelo znano Kernovo teorijo o stavčnih členih. Rezultati teh študij in uspeh, ki ga je dosegel s svojim sodelovanjem pri nemških vadnicah, ga je usmeril k vadnicam za slovenski jezik. Skupaj s Schreinerjem sta napisala pet zvezkov slovenskih jezikovnih vadnic »za tesno združeni pouk slovnice, pravopisja in spisja«. Schreiner ga je pritegnil tudi k sodelovanju v Slovenski šolski matici. Kot član in odbornik tega društva ter kot šolski nadzornik je veliko predaval na različnih zborovanjih in srečanjih. Objavil je večino predavanj, predvsem v Popotniku.