MAHNIČ, Marija

Marija Mahnič se je rodila v vasi Rjavče v osrčju Brkinov. Dokončala je italijansko osnovno šolo, za nadaljnje šolanje pa ni imela možnosti, saj je morala delati na kmetiji, skupaj z mamo, starejšim bratom in starim očetom. Oče ji je umrl, ko še ni dopolnila treh let, za tuberkulozo. Kot vsi vaščani, se je vključila v gibanje NOB. Leta 1943 so jo Italijani zaprli in odgnali v internacijo, od koder je ob razpadu Italije pobegnila in se vrnila domov. Po vojni je delala na krajevnem ljudskem odboru na Tatrah (občina Hrpelje – Kozina), potem do leta 1952 na okraju v Ilirski Bistrici (občina Ilirska Bistrica). Tam je obiskovala večerno gimnazijo in več tečajev. Po poroki se je preselila v Sežano in zaradi zdravstvenih težav ostala nekaj časa doma ter se posvetila družini. Leta 1965 se je zaposlila v hotelu Tabor v Sežani, kjer je delala kot receptorka-blagajničarka do upokojitve.

Literarno se je Marija Mahnič začela udejstvovati že med drugo svetovno vojno, ko je za potrebe partizanskih mitingov napisala več pesmi in skečev, ki jih je obenem režirala in v njih tudi nastopala. Intenzivneje je pisalaod leta 1986, ko ji je umrl mož. Pisala je kratke prozne sestavke o razmerah in življenju v Brkinih. Z osebnimi doživetji se prepletajo narodopisni in zgodovinski motivi v obliki zgodb, ki ji jih je pripovedoval dedek. Opisuje dogodke iz druge svetovne vojne v Brkinih. Pisala je pesmi, posvečene umrlemu možu. Sredi osemdesetih je objavila dva prispevka o vasi Rjavče med drugo svetovno vojno, ki sta izšla v TV-15 in v obliki podlistka v Primorskih novicah. Objavljala je od leta 1999, najprej v zbornikih ljudskih piscev upokojencev Slovenije, ki jih izdaja Literarni klub upokojencev (Likus) v Mariboru, potem pa tudi v zbornikih Likusa za slovensko Istro. Njen prispevek z naslovom Neizpolnjena želja je bil objavljen v reviji Vzajemnost. Pot v italijanskem zaporu in internaciji je opisala v sestavku Moji spomini na internacijo v taborišču Fraschette d’Alatri, leta 2002, v reviji Borec, št. 594–597. Večina njenih zapiskov je nastala v obliki rokopisa, včasih fragmentarno. Pri izdaji knjige Moja hoja skozi življenje, ki je izšla v samozaložbi ob avtoričini devetdesetletnici, sta ji pomagala sinova Viljan in Janko Mahnič.