Andrej ŽNIDARČIČ

Po končani osnovni šoli v Renčah in gimnaziji v Gorici, je Andrej Žnidarčič študiral bogoslovje v Gorici; v duhovnika je bil posvečen leta 1860. Najprej je bil tri leta kaplan na Srpenici, potem štiri leta v Kobaridu, nato so ga premestili na Ponikve na Šentviško planoto, v letih 1971-1980 je bil vikar na Banjšicah, nazadnje, leta 1880, pa so ga določili za vikarja v Gradnem v Goriških Brdih. Leta 1908 se je upokojil in preselil v Šempeter pri Gorici.
Kot publicist se je udejstvoval že kot študent. Za slovenske časopise je pisal dopise tudi iz Srpenice in Kobarida. Na Srpenici je ustanovil manjšo šolo, tu se je prebudilo njegovo zanimanje za problematiko Beneške Slovenije in Rezije. Glede idej o slovenskem narodnem programu je dobil precejšnjo podporo pri kobariškem dekanuAndreju Jekšetu in županu IzidorjuPagliaruzziju. Predvsem v časopisu Slovenec je Andrej Žnidarčič opozarjal na vprašanje narodnostnih razmer v Beneški Sloveniji in izpostavljal idejo, da se mora Beneška Slovenija priključiti Goriški. V časopisnem članku z naslovom Slovenski klobuk, ki je bil leta 1867 objavljen v časopisu Domovina, je obširno pojasnil predlog slovenske upravne celote Zedinjena Slovenija, istega leta je v tem časopisu pisal tudi o predlogu določitve novih državnih meja med Avstrijo in Italijo, po katerem naj bi se celotna pokrajina vzdolž reke Nadiže priklučila Avstriji.Med leti 1969 in 1976 je bil okrajni šolski nadzornik na Tolminskem. V tem času je napisal in izdal štiri učbenike. Leta 1882 je v Gradnem ustanovilkatoliško,narodno in politično društvo Slovenski jez. Društvo je imelo narodnoobrambno funkcijo pred širjenjem italijanskih politično-kulturnih vplivov; zanj je napisal tudi himno Briška budnica, ki jo je uglasbil Hrabroslav Volarič.
Po Andreju Žnidarčiču se imenuje ulica v Šempetru pri Gorici. Leta 1971 mu je Klub starih goriških študentov odkril spominsko ploščo v Višnjeviku.