Anton GRABIČ

Anton Grabič, p. d. Zapečki, je bil mlinar, teharski narodnjak, pesnik, dopisnik in cerkveni pevec. Rodil se je 1809. leta v Levcu, na Teharje pa ga je pripeljala službena dejavnost mlinarja v Zapečah pri Teharjah. Svoj čas je bil najbolj razgledan in izobražen Teharčan, ki je zelo rad bral in bil naročen na vrsto slovenskih časopisov. Teharčane je spodbujal, da so začeli brati, se izobraževati, posojal jim je razne časopise, zlasti mladim kmetovalcem in se zavzemal za slovenski jezik. Dokazoval je, da je lahko tudi kmečki človek razgledan, pismen, učen in sposoben intelektualnega razmišljanja. Bil je tudi teharski narodni buditelj, ki je politično zastopal slovensko narodno stranko in je spodbujal Teharčane, da so volili slovensko stran nasproti nemški. Skupaj z velikim prijateljem sadjarjem Mihaelom Vizjakom sta zastopala kmečko stran Narodne čitalnice v Celju in se udeležila II. slovenska tabora v Žalcu. Za Kmetijske in rokodelske novice, ki je bil svoj čas najbolj bran časopis na Slovenskem, je bil dopisnik. Objavljal je članke z različno tematiko, poročal o političnih dogodkih, kulturnem dogajanju in drugem družbenem dogajanju na Teharjah in v celjski čitalnici. V Novicah je objavljal tudi pesmi z različno tematiko.

Petje in pisanje pesmi je bilo njegovo največje veselje. Pel je na teharskem koru, bil je tudi pevski učitelj otroške mladine v cerkvenem petju. Za potrebe bogoslužja in praznovanje različnih cerkvenih praznikov je skladal cerkveno-pobožne pesmi. Svoje pesmi je pisal z različno tematiko, od zabavne, verske, politične, pesmi ob različnih družabnih dogodkih in otvoritvenih slovesnosti. S svojimi šaljivimi pesmi in nastopi je pogosto popestril marsikatero prireditev ali društveni dogodek. Od odprtju celjske Narodne čitalnice je napisal slavnostno pesem, ki je povzemala pomemben dogodek v celjskem društvenem življenju in je bila objavljena tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah.

Veselje do življenja in političnega udejstvovanja je kljub hudemu zdravstvenemu stanju, ki so ga spremljale naglušnost in telesna oslabelost, ohranil do konca svoje življenjske poti. Še kakšnega pol leta pred smrtjo se je udeležil državnozborskih volitev kot slovenski rodoljub, ki je kljub hudi bolezni prišel na volišče v spremstvu drugih oseb in oddal glas za slovenskega kandidata. Umrl je leta 1886 v Celju.