Alojzij Matej ZORN

7. goriški nadškof, rojen učitelju in cerkovniku Antonu in Marijani Gregorig. Po osnovni šoli in gimnaziji v Gorici je leta 1852 vstopil v tamkajšnje semenišče in bil leta 1857 posvečen v duhovnika. Kot gojenec Avguština na Dunaju je študiral teologijo in bil promoviran. Leta 1861 se je vrnil v Gorico, postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in leta 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1875 je bil imenovan za častnega, 1879 za rednega kanonika goriškega kapitlja; bil je še prosinodalni izpraševalec, sodnik nadškofijskega sodišča, cerkveni inšpektor ljudskih šol, član deželne šolske komisije in goriškega deželnega zbora.

Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa ter bil ustoličen dne 14. 3. 1883. Ker je medtem umrl nadškof Gollmayr, ga je cesar Franc Jožef dne 22. 6. 1883 določil za goriškega knezoškofa. Papež je dne 9. 8. potrdil to imenovanje in tako je bil knezoškof Zorn slovesno ustoličen v Gorici dne 14. 10. 1883.

Tudi novi nadpastir je polagal največjo skrb za vzgojo duhovniškega naraščaja. Kmalu je uvidel, da Andrejišče ni dovolj veliko in je nezdravo zaradi vlage, zato je sprožil načrt, naj se deško semenišče prestavi drugam. Zato so nekateri ugledni duhovniki, njim na čelu msgr. Mercina, msgr. Kofol, gg. Andrej in Jožef Marušič in Jožef Bajec sklenili ustanoviti v Gorici poseben zavod za vzgojo dijakov. Njihov sklep je odobril nadškof Zorn. Tako se je osnovalo društvo Alojzevišče, čigar pravila je odobrilo tudi namestništvo v Trstu dne 27. 9. 1893. Še istega leta je društvo Alojzevišče postavilo lastni dom v Soški ulici, kjer je še danes. Tako je začel delovati ta slovenski katoliški dijaški zavod, ki je dal toliko duhovnikov in izobražencev.

Pod duhovno vlado knezonadškofa Zorna se je tudi na Primorskem razmahnilo katoliško gibanje. Slovenski katoliški shodi so okrepili katoliško zavest. Duhovni voditelj tega katoliškega preroda je bil na Goriškem kladivar dr. Anton Mahnič, ki je kot urednik nadškofijskega glasila »Folium« (1885-1895) temeljito preoblikoval mišljenje duhovnikov ter kot urednik »Rimskega katolika« (1886-1896) prebudil katoliško zavest ter prekalil katoliško načelnost. Pod pokroviteljstvom knezonadškofa Zorna so se leta 1887 zbrali v Gorici vsi škofje goriške metropolije, med katerimi se je odlikoval ljubljanski škof Missia, ter izdali slovito »goriško poslanico«, ki je zasekala smernice vsemu nadaljnjemu življenju.

Ostra gonja proti duhovnikom in Cerkvi, zlasti ob priliki deželnih in državnozborskih volitev ter druge težave so zrušile zdravje nadškofa Zorna, da se je moral zateči v bolnico na Dunaj, kjer je umrl dne 8. 8. 1897. Prenesli so ga v Gorico in pokopali ob strani drugih goriških knezonadškofov. Po značaju je bil nadškof Zorn izrazito umirjena, globoko čuteča in umetniška osebnost (odličen pianist), a predvsem dušni pastir. Njegov naslednik Missia ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja«, kar tudi dokazujejo vsakoletna pastirska pisma duhovnikom (lat.) in vernikom (slov. in ital.).

Nadškof Alojzij Matej Zorn je bil doktor bogoslovja, leta 1887 je prejel naslov cesarjev tajni svetnik, leta 1888 je postal papežev hišni prelat “Assistens Solio Pontificio” in rimski grof.