Po smrti očeta je morala mati Franca Marcole sama vzgojiti sedem otrok. Zaradi težkih razmer so morali otroci že zgodaj poiskati delo. Franc Marcola je odšel zdoma pri petnajstih letih, njegovo prvo delo pa je bila služba pastirja v Ovčji vasi blizu Trbiža. Med pašo je veliko molil ter se navdušil za duhovniški poklic.
Po enem letu noviciata je leta 1934 v Chieriju pri Turinu naredil prve zaobljube. Čutil se je poklicanega za misjonski poklic, zato je odšel v Srednjo Ameriko, natančneje v Kostariko, kjer je leta 1944 dokončal študij teologije ter bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študij in postal ravnatelj salezijanskega zavoda v Masayi v Nikaragvi. S svojo dobroto je spreobrnil mnoge. Žal so bili takrat v Nikaragvi nemirni časi: dvakrat so ga postavili k zidu za streljanje, kar ga je tako pretreslo, da je dobil Parkinsonovo bolezen. Po uspešnem zdravljenju v Milanu se je leta 1979 vrnil v Nikaragvo, kjer je ostal do leta 1983, ko se je moral zaradi zdravja in težkih političnih razmer vrniti na Kostariko. Tam je v malem semenišču nadaljeval z duhovniškim delom do smrti.
Leta 1979 ga je takratni papež Janez Pavel II odlikoval z redom križa za Cerkev in papeža.
Primorski slovenski biografski leksikon, 20. snopič, Gorica 1994