Alojzij REMEC

Rodil se je očetu Valentinu, pismonoši v Trstu, in materi Katarini Rožič, kmečki hčeri iz Oseka v Vipavski dolini. Otroška leta je preživel pri starem očetu Jožetu Rožiču v Oseku, kjer se je vživel v kmečko okolje in se sem kasneje vedno vračal, tako v svojih dijaških in študentskih letih kot tudi v pesmih in motiviki svojih proznih del. V Oseku je začel obiskovati osnovno šolo, po selitvi nazaj v Trst pa končal osnovno šolo Ciril-Metodove družbe pri Sv. Jakobu. Med letoma 1898 in 1906 je obiskoval nemško gimnazijo. Po maturi je na materino željo začel študirati bogoslovje, a ga je po treh letih zapustil in se odločil za študij prava v Gradcu. Zaradi vpoklica v vojaško službo leta 1914 je študij prekinil in ga nato končal z doktoratom leta 1916. V Gradcu je spoznal bodočo ženo Anico Rataj (1890–1957), s katero sta skupaj delovala v Slovenskem katoliškem društvu Kres, in se z njo poročil leta 1916. V zakonu so se jima rodili otroci Ljubo, Vera, Miha in Marjan.

Po študiju je eno leto služboval v odvetniški pisarni dr. Pavletiča v Gorici, nato kot odvetniški pripravnik v pisarni dr. Vladislava Pegana v Ljubljani. Leta 1927 se je z družino preselil na Ptuj, kjer je delal kot odvetnik. Na Ptuju se je aktivno vključil v javno življenje in bil leta 1935 imenovan za župana; ta položaj je zasedal do nemške okupacije leta 1941. Bil je med prvimi Ptujčani, ki so ga Nemci aretirali, poslali v taborišči Borl in Rajhenburg ter ga nato skupaj z družino izgnali v Vrnjačko banjo v Srbijo. Tu je družina preživela štiri leta, na Ptuj so se vrnili julija 1945, kjer pa jih je namesto domače hiše pričakalo pogorišče.

Po vojni je Alojzij nadaljeval z odvetniškim poklicem, zaradi medvojnega trpljenja pa so mu življenjske moči usahnile. Umrl je leta 1952 in je skupaj s soprogo Anico pokopan na starem ptujskem pokopališču.

Začetki Remčevega literarnega ustvarjanja segajo v gimnazijska leta, ko je objavljal v tržaški Edinosti in v reviji Dom in svet. S svojim imenom ali pod različnimi psevdonimi (Slavko Vilinski, Zvoran Zvoranov, Štefan Poljanec, A. R. Štefanovič) je pisal pesmi, črtice, novele in povesti ter jih objavljal v časopisih in literarnih revijah Domači prijatelj, Zora, Slovenec, Edinost, Dom in svet idr.

Najobsežnejši del njegove literarne ustvarjalnosti predstavlja pesništvo, v katerem se izkazuje pesnikovo motivno bogastvo in neusahljiv pesniški navdih. Pisal je ljubezenske, domačijske, posvetilne in socialno občutene pesmi ter pesmi z vojno tematiko. Intenzivno je pesnil med letoma 1903 in 1923, ponovno pa spet nekaj let pred smrtjo, ko je nastal cikel Pozne rože, ohranjen le v rokopisu. Kot plodovit dramski ustvarjalec je pisal tudi ljudske igre, komedije in drame, ki so bile pred drugo svetovno vojno velikokrat tudi uprizorjene. Med njegovimi dramskimi deli posebej izstopa tragedija Magda (1924), ki jo literarni zgodovinarji uvrščajo med pomembne dosežke slovenske ekspresionistične dramatike.

Številni dogodki iz Remčevega življenja so zaživeli tudi v njegovi literaturi. Tako je v prvem delu romana Opustošena brajda (1946), ki velja za njegovo najboljše pripovedno delo, opisal Ptuj z okolico na začetku druge svetovne vojne in v zgodbo vključil svoja lastna pretresljiva medvojna doživetja (aretacija, zapori, izgon). Kot še nekatera druga Remčeva literarna dela, je drugi del romana ostal nedokončan, v rokopisu je ohranjenih le nekaj strani.
Del pisateljevega rokopisnega gradiva danes hrani Knjižnica Ivana Potrča na Ptuju.