Bil je športnik in telesnokulturni delavec. Iz Štajerske na Koroško se je njegova družina preselila, ker je bil takrat (1918) Slovenj Gradec politično in gospodarsko še vedno v rokah Nemcev. Da bi se stanje spremenilo je takratni Narodni svet za Slovenijo že jeseni leta 1918 poslal v Slovenj Gradec nekaj zavednih Slovencev, ki bi z domačimi narodnjaki onemogočili delovanje nemške struje. Med njimi je bil Vinkov oče Franjo Cajnko. Kmalu za njim je prišla tudi ostala družina. Po osnovni šoli je Vinko končal dva razreda meščanske šole v Slovenj Gradcu. Takoj po prihodu se je skupaj z bratoma vključil v telovadno društvo Sokol in od takrat dalje posvetil večji del svojega življenja športni in telesni dejavnosti. V Ormožu je končal trgovsko nadaljevalno šolo (1926-1929). Tam se je leta 1929 tudi srečal s kolesarstvom in se začel z njim tudi aktivno ukvarjati, postal je član kolesarskega društva Drava. Z njegovim posredovanjem so leta 1934 v Slovenj Gradcu ustanovili športni kolesarski klub Mislinja (SKK Mislinja). Do začetka druge svetovne vojne je bil kolesar-dirkač, organizator tekem in športni funkcionar, tudi v državnem merilu. Organiziral je številna klubska, medklubska, državna in meddržavna kolesarska tekmovanja. Tam je kot tekmovalec pogosto tudi dosegal najvišja mesta. Po drugi svetovni vojni je bil več desetletij organizator športnega in telesno-kulturnega življenja v Mislinjski dolini. Vinko Cajnko je bil tudi živi leksikon o zgodovini mesta Slovenj Gradec. Šport pa ni bil njegov osnovni poklic. Zaposlen je bil v rudniku Trbovlje v nabavi jamskega lesa, pozneje pa pri Gorjani iz Ljubljane kot komercialist.
Zbral in ohranil je preko 1500 fotografij in številno dokumentacijo o športni dejavnosti v Mislinjski dolini. Vso to bogato gradivo je Vinko Cajnko podaril Koroškemu pokrajinskemu muzeju v Slovenj Gradcu, kjer so tudi postavili Cajnkovo zbirko o zgodovini športa.
- Telesna vzgoja treh dolin (1957) (urednik),
- Petinšestdeset let telesne kulture v Mislinjski dolini (urednik) (1984).
Izbor nagrad in priznanj: občinska nagrada občine Slovenj Gradec (1964), Bloudkova plaketa (1965), Bloudkova nagrada (1982), zlati znak in spominska plaketa Zveze za telesno kulturo Jugoslavije (1971), častni občan Mestne občine Slovenj Gradec (1992), srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2001).
Vsega skupaj je prejel okoli osemdeset priznanj, medalj in nagrad.
- Cajnko V. in Perko B.: Mož, ki se je hrabro potegnil za Štuklja, Slovenske novice, št. 94 (21. 4. 2000), str. 11.
- Cajnko V. in Praprotnik I.: Svoje življenje je zapisal športu, Delo, št. 25 (31. 1. 2001), str. 7.
- Celin M: Športni center imenovan po častnem občanu Vinku Cajnku, Delo, št. 162 (15. 7. 2008), str. 6.
- Kos M.: Razstava, posvečena življenju športnika, Odsevanja, št. 24 (10. 12. 1994), str. 6.
- Levovnik T.: Vinko Cajnko – 95-letnik, Delo, št. 30 (6. 2. 2006), str. 21.
- Petek M.: Priznanje športni legendi, Večer, št.276 (29. 11. 1994), str.16.
- Potočnik J.: Navdušenje, ki ne mine, Večer, št. 39 (17. 2. 1996), str. 13.
- Potočnik J.: Vinko Cajnko, 90 let, Prepih, št. 1/2 (Jubilejna številka 2001), str. 26.
- Potočnik J.: Vinku Cajnku srebrni častni znak svobode, Vzajemnost, št. 12 (dec. 2001), str. 75.
- Potočnik J.: Častni znak za Vinka Cajnka, Prepih, št. 12 (dec. 2001), str. 34.
- Potočnik J.: Vinko Cajnko praznuje 95-letnico, Večer, št. 28 (3. 2. 2006), str. 17.
- Potočnik J.: Vinko Cajnko, 95-letnik, Viharnik, št. 2 (feb. 2006), str. 23.
- Potočnik J.: Vinko Cajnko, Večer, št. 137 (16. 6. 2007), str. 23.
- Potočnik J.: Sledi Cajnkovih družin v Slovenj Gradcu, Odsevanja, št. 89/90 (pom./pol. 2013), str. 100-106.
- Repnik-Vrhnjak T.: Vse življenje je posvetil športu —, Prepih, št. 3 (16. 2. 1996), str. 8-9.