Zgodovino in zemljepis je študiral na dunajski univerzi (1900 – 1904), ki ga je zaključil z doktoratom leta 1906. Bil je eden izmed petih Slovencev, ki so od leta 1900 do konca prve sv. vojne končali omenjeni študi na Dunaju in tako bili seznanjeni z napredkom geografske znanosti v 19. stol. Služboval je v Celovcu, Ljubljani, Mariboru in Novem mestu. Učiteljsko pot je z upokojitvijo zaključil v Nišu leta 1938. Geografska stroka poudarja predvsem njegove demografske študije, opise svetovne geografije ter prvi slovenski geografski oris Češkoslovaške republike. Zgodovina in geografija Avstro-Ogrske velja za prvi učbenik v duhu sodobne znanstvene geografije, pionirska vloga je pripisana tudi Gospodarski geografiji. Pozornost so vzbudili tudi članki o predlogu novih razdelitev ozemelj po prvi sv. vojni in o deležu, ki naj bi ga Jugoslavija dobila v Mali Aziji. S tem bi dobila večjo težo pogajanja o pripadnosti slovenske Primorske. Pisal je tudi različne prispevke o tehniki in športu.