Vilmos NEMETHY

Dr. Vilmos Némethy se je rodil kot sin notarja Franca Némethyja. Njegova družina je bila plemiškega izvora. Némethyji so izvirali iz kraja Vinica na Hrvaškem. Njegov prednik, plemeniti Jožef Némethy, se je v Turnišče priselil leta 1806. Na severni strani turniške župnijske cerkve ima nagrobnik z napisom.

Dr. Némethy je bil pomemben prekmurski odvetnik. Imel je svojo odvetniško pisarno v Lendavi. Kot pravni zastopnik posestva kneza Esterházyja in beltinske grofice Marije Zichy je sodeloval pri agrarni reformi, ki se je začela izvajati nekaj let po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Pred tem je kot eden izmed članov delegacije leta 1919 sodeloval v Budimpešti pri pogovorih o avtonomiji Prekmurja. Leta 1927 so ga jugoslovanske oblasti zaradi njegovega političnega delovanja in simpatiziranja z Madžarsko izgnale. Naselil se je v madžarskem kraju Kispest v bližini Budimpešte (danes budimpeštansko okrožje), kjer je opravljal delo lokalnega notarja.

Némethy je ob agrarni reformi zagovarjal interese veleposestnikov po čim dražji odprodaji njihove zemlje lokalnemu prebivalstvu. Zaradi tega je prišel v konflikt z Jožefom Kleklom starejšim, znanim duhovnikom in kulturno-prosvetnim delavcem, ki je bil nekaj časa tudi poslanec narodne skupščine v Beogradu. V času 2. svetovne  vojne se je Klekl obrnil nanj po pomoč, ko je bil aretiran in prepeljan v Sombotel, kjer je bil nekaj časa zaprt, pa tudi v Prekmurje se ni smel vrniti vse do konca vojne. O stikih med Nemthyjem in Kleklom priča njuna korespondenca. Nemethy je Kleklova stališča glede slovenskega porekla Prekmurcev ostro zavračal.

Vilmos Némethy je bil dejaven tudi kot lokalni politik. Leta 1926 je zaradi svojih interesov ustanovil Neodvisno prekmursko stranko in začel izdajati glasilo Naše novine. Stranka se je zavzemala za to, da bi se izničile jezikovne in verske razlike v pokrajini, dejansko pa je njen program slonel na odcepitvi lendavskega sreza od Slovenije in priključitvi k hrvaškemu delu Medjimurja. Čeprav je veliko let preživel na Madžarskem, ni nikoli prekinil stikov z rodnim Prekmurjem. Leta 1943 je zahteval odstranitev slovenskega napisa padlim vojakom v 1. svetovni vojni, ki je bil vzidan kot plošča v turniško cerkev ob njenem vhodu. Namesto tega je hotel, da bi napis spremenili v madžarskega. Zaradi življenja na Madžarskem po letu 1927, ko je bil izgnan, kraj in čas njegove smrti nista znana.