Po končani osnovni šoli v Murski Soboti je izobraževanje nadaljeval na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. Ker je bil že zgodaj družbenopolitično dejaven, je leta 1947, ob koncu služenja vojaškega roka, najprej postal dopisnik iz Prekmurja za ljubljanski dnevnik Ljudska pravica, nato pa leta 1948 kot prvi prevzel uredništvo lokalnega tednika Ljudski glas (danes Vestnik). Med letoma 1949 in 1953 je bil nato direktor in urednik radia Maribor, nakar se je vrnil v Mursko Soboto in prevzel vodenje Pomurskega tiska. Sestavni del tega podjetja je bila tudi Pomurska založba. V času njegovega vodenja so Prekmurje z izdajanjem knjig začeli približevati drugim delom Slovenije. Pomurska založba se je povezala še z madžarsko založbo Evropa in s tem predstavljala madžarsko književnost Slovencem ter slovensko Madžarom. V času njegovega vodenja je bila zasnovana tudi nekdaj elitna zbirka Mostovi.
S kulturo se je ukvarjal še kot član odbora in predsednik za pripravo mednarodne likovne razstave Pannonia, ter kot član odbora in predsednik Bienala male plastike (razstava skulptur iz različnih materialov je vsaki dve leti potekala v Galeriji Murska Sobota, udeleževali pa so se je mednarodno priznani umetniki). Kot scenarist je pripravljal proslave ob različnih dogodkih v Prekmurju. Kar štirideset let je sodeloval s Slovenci v Porabju ter tako ali drugače (knjige, proslave v slovenščini in porabščini …) zaznamoval mnoge njihove dejavnosti in prireditve. Pisal je tudi pesmi, med katerimi je morda najbolj znana V Porabju so dobri ljudje, ki velja kar za porabsko himno in katere prvi štirje verzi so postali avizo k ponedeljkovemu javljanju porabske sodelavke na Murskem valu.
Kot športni zanesenjak je bil prvi predsednik Atletskega kluba Pomurje. Deset let je vodil Zvezo telesnokulturnih organizacij Murska Sobota, sodeloval je pri pripravi mednarodnih iger šolarjev (član ožjega odbora Mednarodnega komiteja teh iger), za kar je dobil priznanje, ter bil starešina tabornikov.
Prejel je tri državna odlikovanja SFRJ, dve odlikovanji Republike Madžarske, Bloudkovo nagrado za razvoj telesne kulture (1973), z najvišjimi odličji sta ga nagradili Zveza tabornikov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije. Mestna občina Murska Sobota ga je leta 2000 nagradila za življenjsko delo, prejel pa je tudi zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB za ohranjanje vrednot in tradicije NOB.
Shojene poti. Murska Sobota: Literarna sekcija pri društvu upokojencev, 2005, str. 91
Ternar, J. Jože Vild: (1924 – 2005): in memoriam. Vestnik, 2005 (22. december), let. 57, str. 2.
Shojene poti 2. Murska Sobota: Literarna sekcija pri društvu upokojencev, 2006, str. 5 – 14.
Matko, F., Barber, I., Guoth, S. In memoriam. Porabje, 2006 (5. januar), let. 16, št. 1, str. 2.
Rituper, J. Jože in Marija Vild: tabornik in planinka. Pen: Vestnikov mesečnik, 2008 (28. februar), št. 156, str. 8 – 9.
Vanek Šiftar – Jože Vild. V: Munda, M. (ur.). Ob Muri in daleč čez: korespondenca dr. Vaneka Šiftarja z nekaterimi pomurskimi rojaki. Murska Sobota: Franc-Franc. Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 20122, str. 99-116.
Podatke je dopolnila hčerka Jasna Vild.
