Viktor PIRNAT

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je moral ob začetku prve svetovne vojne leta 1914 na fronto. Po vojni je bil najprej učitelj v dvorazredni šoli v Orehovici pod Gorjanci in nato v rodnem Novem mestu. Leta 1934 je bil dodeljen prosvetnemu oddelku banske uprave v Ljubljani. Tudi po vojni je kot prosvetni referent služboval na različnih ministrstvih.

Kot učitelj je režiral, pisal in prevajal igre ter tudi sam igral. Pisal je šaljive pesmi in humoreske, ki jih je objavljal v različnih mladinskih listih. Urejal je pedagoške zbornike ter bil vseskozi tudi publicist. S svojimi prispevki je sodeloval v številnem predvojnem in povojnem časopisju, objavljal pa je tudi v izseljenskih časopisih.

Bil je promotor rodne dolenjske pokrajine oziroma doline gradov, ki jo je prav on prvi tako poimenoval. Desetletja je opisoval njene lepote in zanimivosti. Pisal je pravljice in pripovedke iz Podgorja in izdal knjigo Kresna noč na Kukovi gori. Pisal je tudi turistične vodnike in organiziral predavanja in propagandne izlete.

Zelo se je zanimal za Jadransko morje. O njem je pisal v Jadranski straži in bil nekaj časa urednik Podmladka Jadranske straže. Od leta 1953 je bil slovenski urednik revije Pomorstvo, ki je izhajala na Reki. Strokovno je vodil potovanja po Jadranu in Sredozemlju. Pisal je tudi v hrvaška pomorska glasila in prevedel knjigo Naš Jadran. Njegovo drugo zanimanje so bili Lužiški Srbi. Zbiral in objavljal je gradivo o njih in prevajal njihove pravljice.

Njegov grob na šmihelskem pokopališču v Novem mestu ni več ohranjen. Sorodniki iz Šentjerneja so, po podatkih pogrebnega zavoda, Pirnatu in njegovi ženi v spomin dali vklesati njuni imeni na nagrobnik njune sorodnice na ločenskem pokopališču v Novem mestu, kar je gotovo posebnost.