VERGERIO, Aurelio

Aurelio Vergerij je bil sin Nikolaja Vergerija in Anne Mantica. Poleg sina Aurelia sta imela še dva otroka, Giacoma in Alvisa. Nečaka Aurelia ne smemo zamenjati z istoimenskim bratom škofa Piera Paola Vergerija. Nekdanji škof Kopra je imel, ne glede na splet okoliščin, tesne vezi s svojo družino. Leta 1594 je Pier Paolo še pred izrekom heretične sodbe v odsotnosti prepustil vse premoženje nečakom. Aurelio je edini pomagal stricu. Bil je njegov zaupni odposlanec v Nemčiji in predvsem v Italiji, kamor se je odpravil dvakrat, in sicer leta 1552 in 1554. Glavni namen njegovih potovanj je bil stričeve knjige in druga besedila protestantske književnosti razdeliti med prijatelje, družinske člane in znance. Vsa stričeva dela so bila natisnjena v Švici in Nemčiji. Dolga potovanja in ne preveč zgledno obnašanje Aurelia so povzročili, da se je njun odnos precej ohladil. Leta 1555 so Aurelia prijavili inkviziciji, aretiran in obsojen je bil v Benetkah. Iz zapora je Aurelio pisal protestantskim knezom in leta 1557 se je trinajst knezov obrnilo na oblast s prošnjo za njegovo osvoboditev. Po osvoboditvi se je nemudoma vrnil k stricu v Nemčijo. V Istro se je vrnil šele leta 1564/1565. Njegove težave z inkvizicijo so se nadaljevale v Benetkah leta 1581. Obsojen je bil na smrtno kazen kot heretik, ki je ponovno padel v herezijo po zanikanju. Sodbo so po nekaj mesecih spremenili v doživljenjski zapor, iz katerega je pobegnil v Švico, a so ga njegove poti ponovno pripeljale v Istro. Po vrnitvi iz istrskega polotoka so ga na pobudo katoliške duhovščine ponovno aretirali v Gorici, da bi ga izročili inkviziciji kot krivovernega in ubežnega heretika. Leta 1585 je iz zapora prosil za pomoč celo nadvojvodo Karla Habsburškega.