Maturiral je leta 1957 na Gimnaziji v Kranju. Nato se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost. Svoje znanje risanja je poglabljal pri profesorjih Francetu Miheliču, Mariju Preglju, Slavku Pengovu, slikanja pri Gabrijelu Stupici, grafične tehnike pa pri Riku Debenjaku. Leta 1962 je končal peti letnik akademije, takrat sta s prijateljem Cirilom Oblakom obiskala Pariz in se prvič seznanila z velikim svetom,. V jeseni leta 19 62 se je zaposlil na osnovni šoli v Goričah pri Golniku kot likovni pedagog. Naslednje leto je diplomiral iz slikarstva pri profesorjih Maksimu Sedeju in Gabrijelu Stupici.
Ukvarjal se je s pedagoškim delom, bil je strokovni vodja za likovno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Kranj, do upokojitve 1999 je deloval kot samostojni kulturni delavec. Tuškovo delo je izrazito raziskovalne narave. Ustvarja ambientalno plastiko, slike, objekte, grafiko in freske. Že leta 1968 je začel svoje raziskave na področju konstruktivizma. Od takrat naprej je njegovo delo posvečeno prostorskim raziskavam. Vinko Tušek se je v zgodovino slovenskega modernizma zapisal kot tisti, ki je prvi uporabil ambient za svoje likovno izrazno sredstvo. S svojimi deli je kvalitetno razširil možnosti slovenskega kiparstva.
Od leta 1967 dalje je imel 73 samostojnih in več kot 200 skupinskih razstav doma in v tujini (Avstrija, Češka, Francija, Nemčija, Italija, Poljska in ZDA).
Za svoje likovno delo je prejel naslednje nagrade: Zlata ptica (nagrada revije Mladina 1971), Prešernova nagrada za Gorenjsko (1973), odkupna nagrada na 5. bienalu male plastike v Murski Soboti (1981), nagrada Prešernovega sklada (1982), častna nagrada na 1. Ex temporu ARGE v Beljaku (1988), 3. nagrada Bienala mesta Kranja (1993). Živel je v Kranju.
D. Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999
Osebnosti, odM do Ž,Ljubljana 2008
V. Tušek: Srečanje s prostorom, Kranj 1999
