TOŽBAR, Anton starejši – Medved (Špik)

Rodil se je očetu Antonu, kmetu, in mami Katarini Cuder, gospodinji. Po izročilu naj bi družina Tožbar prišla v Trento s Krasa. Pri hiši se je po domače reklo pri Špiku. Že v svojih mladostniških letih je veljal Anton Tožbar za neustrašenega lovca, ki je dobro poznal trentarske lovske steze. Še bolj pa je njegovo ime postalo poznano po boju z medvedom, s katerim se je spopadel na lovu pod Planjo 25. aprila leta 1871. Preden je medved poginil, je Tožbarju odtrgal spodnjo čeljust in jezik; Tožbar se je zdravil v ljubljanski bolnišnici in po nesreči živel še dvajset let. Po tem dogodku se ga je oprijel vzdevek Medved. V preostalih letih življenja je Anton Tožbar skrival svojo rano z obvezo, sicer pa se je hranil s tekočo hrano po cevki. Govoril je zelo težko in nerazločno, tako da so ga razumeli le tisti, ki so ga dobro poznali; znal pa je tudi nekaj malega pisati. Zanj se je zanimalo veliko zdravnikov in počasi je postal prava znamenitost Trente. Glede na podatke iz različnih virov naj bi mu tudi cesar, ki je na svojem pohodu v Bovec šel skozi Trento, podaril 25 goldinarjev.
Ko je leta 1877 prišel v Trento Julius Kugy, da bi poiskal Scabioso Trento, je bil Anton Tožbar starejši njegov prvi vodnik. Kugyja je spremljal v pohodih na Triglav,Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec in Bavški Grintavec. Njegovo dobro poznavanje trentarskih gora in Triglava ter znanje nemščine mu je leta 1884 prineslo naziv uradnega gorskega vodnika Nemško-avstrijskega planinskega društva. Veliko je pomagal pri odkrivanju in gradnji novih gorskih poti, zaslužen je tudi za pomoč pri gradnji planinskih koč.
Umrl je pri podiranju smrek na pobočju trentarske strani Prisojnika.
V spomin na nesrečno smrt Antona Tožbarja starejšega je neznan trentarski slikar nedaleč od Špikove domačije postavil leseno znamenje s prizorom Tožbarjeve smrti. Danes na tem mestu stoji kopija slike, original pa je shranjen v Špikovi domačiji.
Leta 1991 je dr. Naško Križnar posnel šestnajst-minutni film o Antonu Tožbarju – Medvedu (Trentarski obrazi 5.).