TKALEC, Vilmoš

Vilmoš Tkalec, sin gostilničarja Števana Tkalca in njegove žene nemškega rodu, Marije Hohoffer (Hochhoffer), je leta 1912 končal učiteljsko šolo v Čakovcu, nato glasbeno akademijo v Budimpešti. Pred prvo svetovno vojno je poučeval na osnovni šoli v Črenšovcih, kjer se je poročil z Ano Margitko Preisler. Leta 1914 je bil kot vojak prostovoljec udeležen na ruski fronti, pozneje je bil ranjen. V vojni je pridobil vojaški čin nadporočnika. Leta 1917 je padel v rusko ujetništvo, a se je po enem letu vrnil domov. Po razglasitvi Madžarske sovjetske republike (12. aprila 1919) je postal vodja Sveta Slovenske krajine. 29. maja istega leta je dosegel razglasitev Murske republike in postal njen predsednik. Po propadu le-te je junija 1919 pobegnil v Avstrijo, a so ga srbske oblasti leta 1920 v Lendavi zaprle. Pozneje se je z ženo Margitko preselil na Madžarsko. Leta 1922 je blizu mesta Nagykarácsony na posestvu Szentkirálypuszta pričel s službo učitelja in kantorja. Policijske oblasti iz Murske Sobote, Lendave, Varaždina in Monoštra so ga še nekaj časa iskale v Sloveniji, na Hrvaškem in na Madžarskem. Na sodišču v Sárbogárdu na Madžarskem so ga zaslišali in na podlagi njegove izjave sestavili zapisnik, vendar proti Tkalcu sodni postopek ni bil sprožen. Med leti 1922 in 1929 je kot učitelj in kantor služboval v vasici Szigetújfalu blizu Budimpešte. Leta 1929 se je kot 36 letni učitelj zaposlil v Kistarcsi, nedaleč od Budimpešte. Istega leta je priimek Tkalecz preimenoval v Tarcsai (ali Tarcsay). V letu 1931 se mu je rodila hčerka Hajnalka (Zorica). V tem obdobju je bil Vilmos Tarcsay zelo uspešen skladatelj madžarskih pesmi. Kot glasbenik in skladatelj je nastopal v Budimpešti in v večjih mestih na Madžarskem. Čeprav uradno ni naveden kot avtor in urednik pa lahko zanesljivo sklepamo, da je sestavil in leta 1939 izdal slovensko berilo za osnovne šole. Obvladal je več jezikov in prevajal razna besedila ter pesmi iz nemščine, italijanščine, hrvaščine in ruščine. V času 2. svetovne vojne je bil rezervni nadporočnik.
Kasneje je od leta 1946 živel v Budimpešti z drugo ženo Rozalijo Jagoš. V tem zakonu se je rodil sin Vilmos Tarcsai ml. Posmrtni ostanki Vilmoša Tarcsaija so pokopani na pokopališču na Čepelskem otoku (Budimpešta), kamor ga je s pokopališča Farkasréti v Budimu dala premestiti hčerka Hajnalka.