Tita KOVAČ ARTEMIS

Bila je hči Jožeta Kovača, profesorja zgodovine in zemljepisa, ter Marije Kovač, rojene Kozina, profesorice slovenščine in francoščine. Oba starša sta poučevala na gimnaziji v Novem mestu. Oče je umrl, ko je bila stara eno leto. Otroška in osnovnošolska leta je preživljala v Skabernetovi hiši v Novem mestu, v rojstni hiši skladatelja Marjana Kozine, ki je bil njen stric. V Novem mestu je živela do leta 1941, potem pa sta se z materjo preselili v Ljubljano.

Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomirala iz kemije na Kemijski fakulteti. Po diplomi je nekaj let delala kot inženirka kemije v tovarni mila Salvetti v Piranu. Med letoma 1956 in 1963 je bila zaposlena na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič v Ljubljani, nato pa je bila med letoma 1963 in 1965 knjižničarka na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Bibliotekarski izpit je opravila leta 1968. Kemijski stroki se je leta 1984 oddolžila z izdajo odmevne knjige Kemiki skozi stoletja, za katero je prejela Levstikovo nagrado. Za novomeško tovarno zdravil Krka je leta 1975 napisala delo Zgodovina farmacije na Dolenjskem, ki pa ni nikoli izšlo.

Vedno je veliko potovala in na enem od potovanj je v Grčiji spoznala bodočega moža ekonomista Angela Artemisa. Od leta 1970 dalje je živela večinoma v Atenah, kjer je delala kot turistična vodička po Grčiji in Sveti deželi.

Tita Artemis Kovač je najbolj znana kot avtorica zgodovinskih romanov o velikih osebnostih iz slovenske kulturne in znanstvene preteklosti ter njihovi vlogi v zgodovini. Pisala je o Valvasorju, Štefanu Dečanskem in Janezu Bleiweisu ter o prvem grškem predsedniku Joannisu Capodistriasu, katerega predniki so izvirali iz Kopra. Pisala je še radijske igre in scenarije za izobraževalne oddaje pri RTV Ljubljana. Bila je tudi prevajalka. Prevedla je Kemijo Toma Leadbetterja Cottrella (1967) in radijsko igro Materina ljubezen Jorgosa Maniotisa (1987) ter skupaj z materjo Ribe in raki v mednarodni kuhinji Renéja Kramerja (1974).

Čeprav je v Novem mestu preživela samo zgodnja mladostna leta, se je Tita Kovač Artemis vse življenje imela za Novomeščanko. Rada se je spominjala babice, pri kateri je živela, in se rada vračala v Novo mesto. Zadnja leta je živela v Centru starejših Zimzelen v Topolšici, pokopana pa je v družinskem grobu v Ločni v Novem mestu. Leta 1990 ji je novomeška občina podelila častno meščanstvo.