Rodil se je v uradniški družini Ignaca in Neže. Po učenju za brivca in zaposlitvi v stroki se je zaposlil pri brivcu Avgustu Radiču v Konjicah. Zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem so ga Nemci aretirali in odpeljali v taborišča v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Konjice in se zaposlil kot upravnik državne brivnice. Bil je upravnik Okrajne poslovne zveze v Konjicah. Kot vodja zveze je organiziral in vodil šolo za mlade trgovce. Od maja 1948 je bil upravnik krajevnih obrtniških podjetij. V okviru Kmetijske zadruge je od leta 1950 do 1952 organiziral in vodil poljsko opekarno v Prevratu, od 1952 do 1957 je bil zasebni brivec, od 1957 do 1962 pa predsednik oz. podpredsednik Skupščine občine Konjice. Od 1962 do 1966 je bil tajnik stanovanjske skupnosti v Konjicah. Stanovanjska dejavnost mu je izredno ležala, saj je bil po naravi zelo dinamičen človek. Delovno dobo je zaključil kot ravnatelj Lambrechtovega doma.
Adolf Šuc je bil zagnan družbenopolitični delavec. Veliko let je bil sekretar Osvobodilne fronte v Konjicah. Med ustanovitelji in organizatorji otroškega vrtca v Konjicah, ki je bil odprt 1. 12. 1947, je bil tudi Šuc. Imel je tudi največ zaslug za gradnjo zadružnega doma. Zaradi pomanjkanja delovne sile in denarja je moral aktivirati tržane s prostovoljnim delom. Mladino je organiziral v delovno brigado, odrasli so pomagali pri zahtevnejših delih. Za izdelavo zidne opeke je ustanovil poljsko opekarno. Prostovoljci so v gozdu pridobivali drva za opekarniško peč. Pri gradnji stavbe je na koncu veliko pomagala tovarna usnja v Konjicah. Iz načrtovanega zadružnega doma je nastal Dom kulture na Mestnem trgu. Po smrti so njegov pepel raztrosili v Ljubljani.
Podatki iz arhiva knjižnice
