Štefan KÜHAR

Štefan Kühar je bil starejši brat duhovnika in nabožnega pisatelja Janoša Küharja. Po končani ljudski šoli v madžarskem jeziku je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Kőszegu. Bogoslovje je nato doštudiral v Szombathelyju in bil posvečen leta 1911. Svojo prvo dušnopastirsko službo je opravljal kot kaplan na Tišini in malo kasneje v Beltincih, kjer je med vojno postal župnik. Kmalu po posvečenju se je s skupino drugih duhovnikov odpravil na romanje v francosko mesto Tours po relikvije sv. Martina (Slovenska biografija in Wikipedija navajata relikvije sv. Štefana, kar je napaka). Romanje je opisal v več nadaljevanjih v Marijinem listu leta 1913 in 1914.
Štefan Kühar je postal znan predvsem po svojem udejstvovanju v politiki. Že pred vojno je bil član Slovenske lüdske stranke, ki je bila vključena v vseslovensko Slovensko ljudsko stranko. Ko je ameriški predsednik Wilson predstavil svojo idejo o Samoodločbi narodov, je upal, da bi bila lahko ta zagotovilo tudi za obstoj Prekmurcev. Podpisal je peticijo, ki jo je sestavil Jožef Klekl st. in je vsebovala zahtevo po priključitvi Slovenske krajine rojakom onkraj Mure. Tudi Madžari so sicer v prvih mesecih po koncu vojne na osnovi Wilsonove ideje še poskušali zadržati pokrajino pod svojim okriljem, a stvari so se obrnile drugače. Ko je Prekmurje oz. Slovenska krajina dokončno pripadlo Kraljevini SHS, je Kühar začel sodelovati z novimi oblastmi. Te so ga cenile zaradi njegovega poznavanja okolja, točnosti in natančnosti. V svoje delo ga je vključila delegacija pri mednarodni komisiji za razmejitev leta 1921.