SREŠ, Marija

Maturirala je na gimnaziji v Murski Soboti in leta 1965 v Mariboru končala Višjo ekonomsko šolo. Leta 1971 je kot misijonarka odšla v indijsko zvezno državo Gudžarat, kjer si je želela sodelovati s podeželskimi ženskami. Zato se je najprej lotila učenja jezika. Leta 1976 je kot ena redkih tujih žensk diplomirala iz gudžaratskega jezika in književnosti v Ahmedabadu. Skoraj štiri desetletja je delala s staroselkami plemena Dungri Garasiya Bhil na odročnem področju Sabarkantha v severnem Gudžaratu, dokler ji indijska vlada leta 2008 ni odvzela vizuma za delovanje med staroselkami. Kljub temu je s pomočjo prijateljev vse do danes ostala v stiku s tem plemenom, saj ji gre za njihovo gospodarsko samostojnost, samozavest in dostojanstvo.

Njeno prvo zbirko zgodb o življenju in razmerah staroselk v gudžaratščini Girasma ek Dungri (Tam, kjer kesude cveto), ki jo je izdala leta 1994, je leta 2005 zasebna ustanova Gudžaratska književna akademija (Gujarat Sahitya Parishad) ob svoji stoletnici zbirko izbrala kot eno od stotih najpomembnejših knjig v gudžaratski literaturi. V slovenščini je knjiga prvič izšla leta 1998, leta 2006 pa je izšla še popravljena izdaja. Leta 1997 je izšla njena druga knjiga ‘Kavita sathe Samvad’ (Ženska ženski), zbirka navdihujočih spisov za mlade staroselke, v slovenščini pa leta 2004. Kasneje istega leta je izdala nadaljevanje prve knjige pod naslovom Jya Maru Haiyu, Tya Maru Ghar (Doma sem, kjer je moje srce). Dopolnjena in popravljena je bila izdana leta 2010 pod novim naslovom Vatanthi door Maru Ghar (Doma sem daleč od svoje domovine). V slovenščini je bila leta 2004 objavljena pod naslovom Doma sem, kjer je moje srce. Leta 2004 je RTV Slovenija za oddajo Sveto in svet posnela dokumentarni film o misijonarkinem delu v dveh nadaljevanjih. Leta 2009 je bila njena zbirka plemenske folklore Rajkumari Fulwanti (Najprej je bila ženska) objavljena v gudžaratskem jeziku. Za zbirko je prav tako prejela nagrado obeh književnih akademij. Prevedena je bila v angleščino, nato še v slovenščino in nazadnje v tamilski jezik z naslovom Aatiyil pe N irunitaal (Ljudske pripovedke staroselcev).
Zbirka kratkih zgodb iz leta 2015 Pod krošnjo stare jablane: zgodbe žensk iz Vzhoda in Zahoda opisuje izzive in spremembe, s katerimi se srečujejo ženske, bodisi v Indiji ali v Sloveniji, in kako so se z njimi soočale v preteklosti – s pogumom, potrpežljivostjo in iznajdljivostjo. Leta 2017 so v Indiji izšli njeni spomini, napisani v angleščini. V prvih treh knjižicah pod naslovom Reminiscences pripoveduje o otroštvu, rani mladosti in prihodu v Indijo. Leta 2019 je izšla knjiga esejev Misijonarka pripoveduje, izbor osebnih razmišljanj o štiridesetih letih misijonarjenja.
Knjige Marije Sreš so prevedene v angleščino, španščino in jezik marathi, ki je prav tako kot gudžaratščina eden izmed 23 uradnih jezikov v Indiji.