SKRINAR, Jože

Rojen je bil v Dobovcu pod Kumom. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Trbovlje za očetom rudarjem, kjer je nato preživel večino svojega življenja. Že kot sedemletni deček je začel delovati na kulturnem področju.

V svojih mladih letih je začel pisati tudi pesmi. Javno jih je pričel objavljati v šolskem časopisu predvojne meščanske šole v Trbovljah. S pesnikovanjem je nadaljeval v Ljubljani, ko je obiskoval tehniško srednjo šolo – elektro oddelek v Ljubljani. Prebival je v takratnem internatu, ki se je imenoval Marijanišče. Prav v tem internatu se je razvila in izpopolnjevala njegova glasbena pot, pa tudi pesniško ustvarjanje. Njegove pesmi v predvojnem času so se nanašale večinoma na dom, deloma pa tudi na Trbovlje in rudarstvo. S pisanjem pesmi je nadaljeval tudi v povojnem času. Po grobi oceni je Skrinar napisal okoli 300 pesmi za otroke in odrasle, nemalo jih je tudi uglasbil. Pretežno so liričnega značaja, saj med njimi ne manjka ljubezenskih pesmi, napitnic, priložnostnih pesmi in še kakšnih.

Leta 1950 je ustanovil povojni pevski zbor Slavčki in ga vodil osemintrideset let, po njegovi bolezni pa ga je nasledila hči Ida Virt. Čeprav je bila njihova osnovna značilnost od prvega dne zborovsko petje narodnih in ljudskih pesmi s poudarkom delavske, socialne in borbene vsebine ter rudarsko industrijske identitete, so njihovi bogati glasovi omogočali tudi mnogo širši repertoar. Tako so z veseljem pogledali tudi v Gallusa, renesanso, klasicizem, romantiko in moderno glasbo. Bili so prvi amaterski pevski zbor, ki je v Sloveniji izvajal opere in operete, kot so bile Pri belem konjičku, Gorenjski slavček, Tremerski dukat in druge, ki so doživele številne ponovitve. Priznanje njihovi odličnosti in svojevrstni posebnosti so zboru izrekli tudi nekateri skladatelji, ki so jim posvetili svoje pesmi. O kakovosti zbora prav tako priča vrsta raznih nagrad, priznanj, medalj, plaket, listin in odlikovanj zboru in posameznikom, ki so jih osvajali na nastopih in tekmovanjih doma, v takratni Jugoslaviji, in Evropi.
Za Slavčke je bilo značilno, da so dobro voljo in radost prinesli povsod tja, kamor so prišli, da je njihova pesem našla pot med ljudi, kjerkoli so peli. Po dolgem in počez so prekrižarili Slovenijo, nato dobršen del Jugoslavije in Evrope. Neodvisno od osvojenih nagrad so povsod pritegnili veliko pozornost s pesmimi iz domačih revirjev. Vsako leto so organizirali redne koncerte, nastopali so na obletnicah in prireditvah podjetij in zavodov, na spominskih proslavah in različnih slavnostih. Na mnogih prireditvah v domači regiji in širše so vedno radi sodelovali z drugimi zbori, redno so se udeleževali tudi letnega praznika slovenskega petja v Šentvidu pri Stični. Njihovi nastopi na tujem niso bili le gostovanja, ampak tudi teden ali več trajajoče turneje. Natančnega števila nastopov dandanes ne pozna nihče več, čeprav jih je bilo veliko in so dobivali odlične kritike. V njihovi jati je doslej prepevalo kar okoli šeststo pevcev in pevk, med katere štejejo redne člane in tiste, ki so občasno priskočili na pomoč.
Umetniku, kakršen je bil, so se na vabila za nastope z legendarnimi Slavčki rada odzivala tudi vrhunska operna imena, kot so bili Rudolf Francl, Vilma Bukovec in Ladko Korošec, z njimi pa so radi sodelovali tudi Rado Simoniti, Radovan Gobec in drugi priznani slovenski skladatelji in pedagogi.
Leta 1988 je Jože Skrinar zaradi bolezni prepustil vodenje zbora svoji hčerki Idi Virt. Pri tem velja omeniti, da je Skrinar avtor mladinske spevoigre Jamski možički ter opere Ogenj v Karolini, zanimiva pa je tudi kantata En dan v Trbovljah – potovanje po trboveljski dolini od železniške postaje do Gabrskega.

Jože Skrinar je bil umetnik mnogih talentov, ki je s svojo glasbo, pesništvom in pedagoškim delom globoko zaznamoval kulturno življenje Trbovelj in širšega Zasavja. Njegovo življenje in delo sta bila osredotočena na ohranjanje rudarske in delavske identitete skozi glasbo, pesništvo in zborovsko petje.