Teodor Zvonko Škoberne, za domače Dorko, se je rodil pred drugo svetovno vojno v družini znanega trboveljskega krojača. Leta 1949 je maturiral na Gimnaziji Trbovlje v generaciji, ki je prva prestopila prag te šole. Izobraževanje je nadaljeval na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, kjer je leta 1957 tudi diplomiral in pridobil naziv diplomirani elektro inženir.
Od mladih nog ga je spremljala glasba. Njegova želja, da bi igral, ter želja njegovega očeta, da bi sin obvladal kakšen inštrument, sta pripomogli k nakupu 32-basne klavirske harmonike in kasnejšemu vpisu v trboveljsko glasbeno šolo. Že leta 1948 je Teodor Škoberne zmagal na tekmovanju harmonikarjev pod okriljem Ljudske mladine Slovenije v Ljubljani, leto kasneje pa je tam zasedel drugo mesto. Igral je tudi v trboveljskem plesnem orkestru in kot gimnazijec sodeloval na šolskih proslavah in plesih.
Leta 1951 je Škobernetov talent odkril reporter Radia Ljubljana Silvo Matelič in ga 8. oktobra leta 1951 tudi v živo, prek radijskih valov, predstavil širšemu slovenskemu občinstvu. Ko sta ga pri igranju začela spremljati basist Miško Hočevar in kitarist Mitja Butara ter nato do konca Milan Ferlež, je nastal Trio Dorka Škoberneta. Kljub temu da je Škoberne igral harmoniko, ni izvajal narodno-zabavne glasbe, pač pa je preigraval zabavne skladbe nemških, italijanskih, francoskih in domačih avtorjev. Kasneje je Škoberne začel pisati priredbe za dve harmoniki ter spremljavo in tako je nastal Kvartet Dorka Škoberneta (Dorko Škoberne, Tine Jelen, Vili Guček, Miško Hočevar in namesto njega kasneje Franci Raušl). Ko je Škoberne k sodelovanju povabil še klarinetista Alojza Zupana Vuja, je leta 1965 nastal Ansambel Dorka Škoberneta, ki je deloval do leta 1974.
Dorko Škoberne je s svojim triom, kvartetom in ansamblom nastopal samo na koncertih ali snemal v radijskih studiih, ni se medijsko izpostavljal ali se prilagajal okusu širše javnosti, niti ni iskali publicitete. Kot je sam dejal: »Zame je bilo dovolj, da sem vedel, da nas poslušalci poslušajo, saj so naše skladbe veliko predvajali na Radiu Ljubljana.« Škoberne je z Ansamblom Dorka Škoberneta izdal tudi ploščo, v arhivu Radia Slovenija pa hranijo več kot šestdeset njihovih glasbenih posnetkov.
I. Sivec, Ivan: Vsi najboljši muzikanti – I. del, razvoj narodnozabavne glasbe od začetkov do leta 1973, Mengeš 1998
Osebni pogovor
