ŠIVIC, Pavel

Oče Anton je bil gozdarski inženir, mati Marija roj. Wesiak (Bezjak). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Maturiral je leta 1926. Obiskoval je srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Klavir in kompozicijo je študiral na državnem konservatoriju pri profesor J. Ravniku, S. Ostercu, L. M. Škerjancu. Bil je prvi diplomant Osterčeve kompozicijske šole. Ob študiju glasbe je šest semestrov študiral tudi na germanistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času študija je bil med ustanovitelji društva ljubljanskih konservatoristov. Med leti 1931-33 je študiral na Mojstrski šoli na konservatoriju v Pragi. Med leti 1934-39 je bil docent na državnem konservatoriju. Od leta 1939 dalje pa na glasbeni akademiji. V letih 1936 in 1938 se je izpopolnjeval v Pragi. Bil je dirigent učiteljskega pevskega zbora E. Adamič. Z zborom je bil na turnejah po Bosni in Dalmaciji.

V drugi vojni je bil mobiliziran, nato ujet in prepeljan v taborišče Lübeck. Nato je bil prepeljan v ujetništvo v Italijo, kjer je ostal do kapitulacije Italije. V ujetništvu je napisal več skladb, ki pa so se, žal, izgubile, ostala pa je tista iz italijanskega ujetništva v Sulmoni Šolska suita za 3 violine, violo in klavir. Nato je v letih 1943-44 učil na glasbeni akademiji v Ljubljani. Partizanom se je pridružil septembra leta 1944. V partizanih je bil podporni član propagandnega oddelka pri glavnem štabu. Nosil je nadimek Ljubljanski. Januarja leta 1945 je postal pevovodja Invalidskega pevskega zbora. Z njim je koncertiral v Črnomlju in marca 1945 v Bariju (ITA). Nato je prek Splita odplul v Biograd in nato v Ljubljano, kjer je 10. maja nastopil na radijski oddaji v osvobojeni Ljubljani. Zboru je zadnjič dirigiral 6. junija 1945, odtlej samo še priložnostno. 15. maja 1945 je postal delegat Opere v Ljubljani. V letih 1945-46 je bil vodja odseka za glasbo pri ministrstvu za prosveto Ljudske republike Slovenije. Zavzemal se je za ustanavljanje glasbenih šol na Slovenskem. Dirigiral je pevskemu zboru delavskega društva Slavec. Med leti 1946-49 je bil izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1948 je bil na študijskem potovanju v Pragi. Do konca leta 1950 je bil tudi vodja glasbenega oddelka na Radiu Ljubljana. Leta 1950 je na Akademiji za glasbo postal najprej izredni, od junija leta 1962 dalje pa je bil redni profesor za klavir, klavirsko literaturo in spoznavanje glasbene umetnosti. Med leti 1970-91 je predaval tudi na oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Bil je predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije in Zveze glasbenih pedagogov Jugoslavije. Udeležil se je mednarodne konference Mednarodnega društva za glasbeno vzgojo na Dunaju leta 1961, v Budimpešti leta 1964, Interlakenu 1965 in Dijonu 1967. Bil je goreč privrženec sodobne glasbe. Med leti 1957-67 je deloval Collegium musicum, ki ga je Šivic ustanovil in vodil. Z njim je izvajal skladbe modernih avtorjev. Leta 1966 je na Akademiji za glasbo ustanovil Oddelek za glasbeno pedagogiko. Napisal je veliko del za mlade. Objavil je več priročnikov. Pri ustvarjanju je izhajal iz novoklasicizma, ki ga je bogatil z različnimi sodobnimi kompozicijskimi tehnikami. Napisal je opereto, šest oper, devet kantat, ok. 30 ciklov in številne posamične samospeve, zbore. Instrumentalni opus je pretežno koncertni. Napisal je 23 del za orkester in številna solistična dela.