SIMONIČ, Primož

Med pomembnejše pisce strokovnih knjig, razprav in člankov s področja kmetijstva med obema vojnama uvrščamo diplomiranega inženirja agronomije, kmetijskega svetnika Primoža Simoniča. Rojen je bil v Plužnjah pri Cerknem, že v mladosti pa se je družina preselila v Škofjo Loko in stanovala v kajži: na Brezovcu v Moškrinu. Obiskoval in končal je gimnazijo v Kranju, kjer je leta 1912 tudi maturiral. Istega leta se je vpisal na visoko zemljedelsko šolo (Bodenkultur) na Dunaju. Zaradi mobilizacije med prvo svetovno vojno in udeležbe na bojišču od 1. junija 1915 do 1. marca 1917 je moral študij prekiniti. Kasneje ga je nadaljeval ter končal leta 1920. Služboval je kot upravnik veleposestva Križ pri Kamniku (1920–1926), kot profesor na nižji kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju ter nižji in srednji kmetijski (sadjarski in vinarski) šoli v Mariboru (1926–1936). Poučeval je poljedelske predmete, zraven teh pa še botaniko, računovodstvo in nekaj časa tudi slovenščino ter vodil poskuse pridelovanja raznih sadežev in posevkov. Na tej podlagi je nastala njegova zelo obširna učna knjiga Splošno poljedelstvo. Leta 1936 je bil Simonič imenovan za glavnega banovinskega poljedelskega referenta v Ljubljani, kjer je uspešno vodil pridelovanje in preskrbo s semenom in bitko za večje pridelke. Zato so ga po osvoboditvi kot strokovnjaka imenovali za upravnika nacionaliziranega posestva tvrdke Sever & Co na Selu pri Radohovi vasi na Dolenjskem (1945 do 1948), kasneje pa za vodjo laboratorija za kontrolo semen pri Kmetijskem znanstvenem zavodu Slovenije v Ljubljani.
Primož Simonič je začel že zelo zgodaj pisati in objavljati strokovne prispevke. Njegovo ime najdemo med sodelavci časopisa Kmetovalec že leta 1923 in ga sledimo do konca izhajanja tega renomiranega ranega glasila Kranjske oz. Slovenske kmetijske družbe. Tematika njegovega pisanja je bila odsev njegovega dela in službenih nalog ter izkušenj. Ko je bil upravnik veleposestva, je pisal o gospodarjenju in varčevanju, o kmetijskih strojih, gnojenju, obdelavi posameznih posevkov in sadežev. Kot profesor in vzgojitelj je obravnaval vprašanja strokovnega šolstva in stanovske zadeve, kot referent pa je objavljal probleme modernizacije pridelovalnih postopkov, odbire rastlin in pridelovanja semen. V knjigi Za boljši pridelek je napisal poglavje o okopavinah, druge prispevke pa je objavljal (razen v Kmetovalcu) v glasilih in časopisih Brazda (1934–1937), Gospodar in gospodinja (1934–1938), Koledar jugoslovanske kmečke zveze (1931), Koledar kmetijske matice (1926), Orač (1937–1941), Sadjar in vrtnar (1931–1934), Slovenec (1933), po drugi vojni pa v Kmečkem glasu in Pisanem petku (Delo).