Silva NOVLJAN

Osnovno šolo je obiskovala v Mirni Peči, gimnazijo, ki jo je zaključila leta 1968, pa v Novem mestu. V Ljubljani je najprej leta 1971 na Pedagoški akademiji zaključila višješolski študij, smer slovenski jezik – knjižničarstvo, nato pa še leta 1976 visokošolski študij na Filozofski fakulteti na Oddelku za pedagogiko. Na isti fakulteti je leta 1996 opravila doktorat z naslovom Sodobne dejavnosti šolske knjižnice s posebnim ozirom na njene bibliopedagoške naloge pri izvajanju izobraževalnega programa učenja branja v osnovni šoli.

Njena prva zaposlitev na mestu višjega knjižničarja – izposojevalca je bila v Delavski knjižnici v Ljubljani (1970–1977). Nato je nekaj časa delala kot organizator izobraževanja v Podjetju za avtomatizacijo prometa (1977–1979). V Knjižnici Otona Župančiča je bila vodja enote Pionirska knjižnica (1979–1989) in bibliotekar-informator v enoti Mestna knjižnica (1989–1990). Leta 1990 je svojo poklicno pot nadaljevala v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je bila najprej svetovalka za izobraževanje, kasneje pa svetovalka za splošne knjižnice. Leta 2008 se je zaposlila na Filozofski fakulteti in se še v istem letu kot docentka upokojila. Na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo je že vse od leta 1993 kot zunanja sodelavka vodila seminarja Splošnoizobraževalne knjižnice in Šolske knjižnice.

Vodila je več pomembnih projektov za razvoj šolskih in splošnih knjižnic ter njihovih storitev (npr. artoteka, domoznanska dejavnost, informacijsko referenčno delo, knjižnični prostor, informacijska pismenost). S sodelovanjem pri projektih (nekaj časa tudi v projektu Phare) in svetovanjem je sodelovala pri posodabljanju mreže knjižnic na lokalni in nacionalni ravni.

Med drugim je bilo področje njenega raziskovanja tudi bralna kultura. Sodelovala je pri mednarodni raziskavi o bralni pismenosti v osnovni šoli. Bila je pobudnica in organizatorica ustanovitve Bralnega društva Slovenije ter predsednica upravnega odbora društva (1995–1998). Bila je tudi članica Evropskega komiteja Mednarodne zveze o branju (1994–2009).

Študijsko se je izpopolnjevala na Švedskem, v Nemčiji in ZDA. Izsledke znanstvenega in raziskovalnega dela je predstavljala na domačih in mednarodnih konferencah. Bila je organizatorka mednarodnih posvetovanj, konferenc in okroglih miz. Svoje prispevke je objavljala v strokovnih, znanstvenih in drugih revijah ter samostojnih publikacijah. Bila je tudi članica številnih strokovnih komisij, skupin in organov. V knjižničarski stroki je dosegla najvišji strokovni naziv, bibliotekarska višja svetnica.

Za svoje delo v knjižničarstvu je prejela štiri nagrade Kalanovega sklada. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, katere častna članica je, ji je leta 1988 podelila najvišje strokovno priznanje, Čopovo diplomo.