ŠAŠEL, Jakob

Bil je najstarejši od šestih sinov Janeza Schaschla, puškarja iz Kaple ob Dravi, in Barbare Schaschel, roj. Schwarz. Pri očetu, ki je imel puškarsko delavnico v Ljubljani, se je izučil puškarstva in se izpopolnjeval pri raznih mojstrih v Avstriji. Med letoma 1852–54 je spremljal misijonarja Ignacija Knobleharja po Afriki ter to potovanje in bivanje v Afriki opisal v izredno lepo rokopisno spisani knjigi, opremljeni s 34 akvareli, pod naslovom Bilder aus dem Oriente. Po vrnitvi je med letoma 1855–57 živel v Novem mestu, kjer je odprl puškarsko delavnico ter dvakrat na teden na novomeški gimnaziji poučeval risanje kot prost predmet. Bil je prvi učitelj risanja na tej šoli. Iz tega časa je poznan tudi po prepisovanju epitafov, ki so vklesani na hodnikih novomeškega frančiškanskega samostana. Leta 1857 se je preselil v Karlovec, kjer je prav tako odprl puškarsko delavnico, veliko pa se je ukvarjal tudi s slikanjem. V slikarstvu je bil samouk. Slikal je oltarne slike svetnikov in zgodovinske motive, portrete, tihožitja in pokrajine, zlasti vedute Karlovca. Bil je tudi graver in lastnik lepe numizmatične zbirke.

Kot puškar, ki je puške izdeloval, jih okraševal in graviral, je slovel po vsej Avstro-Ogrski in je za cesarju Francu Jožefu podarjeno puško prejel 500 goldinarjev ter posebno priznanje. Tudi za ostale obrtniške izdelke in slike je na razstavah obrtnih izdelkov prejel več nagrad in pohval. Njegov dnevnik Bilder aus dem Oriente, nekaj puškarskih izdelkov ter slik hrani mestni muzej v Karlovcu, njegove slike pa se poleg Hrvaške nahajajo tudi v Beli krajini in na Dolenjskem v privatnih in cerkvenih zbirkah.

Leta 1856 se je v Novem mestu poročil z Novomeščanko Ano Kalčič, s katero sta imela šest otrok. Duhovnika Ivan Šašelj in Emil Šašelj sta bila njegova nečaka.