RUPENA OSOLNIK, Mara

Otroštvo je preživela v Mirni Peči, kot  četrta od petih otrok očeta, ki je prišel iz hrvaške Istre, in matere, ki je bila doma iz Mokronoga in je po moževi smrti sama vodila posestvo, pekarijo in gostilno. Mara se je po končani osnovni šoli v Mirni Peči v letih 1934–1938 šolala v Starem Futogu pri Novem Sadu v Državnem gospodinjskem učiteljišču. Po maturi je bila jeseni 1938 z dekretom poslana za učiteljico v Olovo v Bosni, kjer je posebej organizirala predavanja in tečaje opismenjevanja za odrasle ženske. Nato je bila premeščena na Slovenski Javornik, kjer je ostala le kratek čas: zaradi zavzemanja za pravice žensk, razpustitev političnih taborišč in vrnitev mož in sinov na domove ter zaradi razpečevanja letaka z naslovom “V imenu slovenskih mater in deklet” je bila aretirana in obsojena.

Skupaj s sestro Zoro Rupena in drugimi  člani Sokola ter Društva kmečkih fantov in deklet je ob razpadu jugoslovanske vojske leta 1941 pomagala pri zbiranju sanitetnega materiala, orožja idr. V novo organiziranem rajonskem odboru Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OFSN) je postala sekretarka Rajonskega odbora Komunistične partije Slovenije. Po okupatorjevem odkritju javke v njeni domači hiši v Mirni Peči se je Mara leta 1942 spet znašla v šempetrskih zaporih v Ljubljani. Ob zastraženem transportu v Novo mesto je junija 1942 pri Ponikvah skočila z vlaka in se pridružila partizanom. Pobeg je organizirala OF; med tistimi, ki so ga izpeljali, je bil tudi Bogdan Osolnik, poznejši diplomat in Marin soprog. Decembra 1942 se je kot slovenska delegatka udeležila prve konference Antifašistične fronte žensk Jugoslavije v Bosanskem Petrovcu, o čemer je napisala brošuro Pri sestrah na jugu. Po kapitulaciji Italije je bila Mara Rupena kot izvoljena delegatka aktivna na Kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda in nato na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu. Sredi oktobra 1943 je sodelovala na prvem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču, kjer je bila izvoljena za sekretarko. Po kapitulaciji Italije je bila komisarka v italijanski narodnoosvobodilni brigadi Fontanot, ki se je skupaj s slovenskimi partizani borila proti okupatorju.

Po koncu vojne je bila inštruktorica/inšpektorica kmetijsko-gospodinjskih šol v Sloveniji, generalna sekretarka Zadružne zveze Slovenije, generalna sekretarka Rdečega križa SFR Jugoslavije, višja svetovalka Zveznega izvršnega sveta SFR Jugoslavije, samostojna svetovalka v Skupščini SR Slovenije, že leta 1949 je aktivno sodelovala pri organizaciji I. jugoslovanskega kongresa o prehrani otrok, kjer je bila ustanovljena komisija za šolske kuhinje. Dosegla je, da so imeli otroci v šolah po vsej Jugoslaviji toplo malico.

Kot publicistka in urednica je sodelovala pri pripravi prve številke lista Našim ženam, ki je pisal o življenju žena v vojni; o svojih dejavnostih je pisala v številnih časopisih, revijah, zbornikih, npr. v Glasu naroda, Naši ženi, Ženi danas, Ženskem svijetu in Večeru. Govorila je pet tujih jezikov, kar ji je izjemno koristilo pri delovanju v mednarodnih in diplomatskih krogih. Bila je predstavnica Jugoslavije in nato izvoljena podpredsednica FAO-organizacije za kmetijstvo v okviru OZN. Konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja je bila iniciatorka eksperimentalnega projekta FAO ‘Celoviti razvoj manj razvitega območja’, ki je potekal v suhokranjskem delu občine Trebnje. Za njene zasluge za razvoj dolenjskega podeželja ji je bil v Trebnjem leta 1989 podeljen naziv častna občanka občine Trebnje. V osemdesetih letih pa je bila sekretarka odbora za pomoč osvobodilnim gibanjem po svetu.

Prejela je številna tuja in domača odlikovanja, priznanja, zahvale in plakete. Od oktobra 2003 se po njej imenuje del Evropske pešpoti E-7 (od Žužemberka do Dobrniča in od Dolenjskih Toplic do Dobrniča). Po tej poti vsako leto v oktobru, na dan proslave v Dobrniču, poteka organiziran pohod v spomin na prvi kongres Ženske protifašistične zveze.

Z možem diplomatom in publicistom Bogdanom Osolnikom sta imela štiri otroke: Katjo, Nika, Vladimirja in Vero.