Rudolf RAKUŠA

Leta 1912 je zaključil šolanje na učiteljišču v Mariboru in leta 1915 naredil usposobljenostni izpit. V Ljubljani je opravil izpit za poučevanje slovenske stenografije (1921) in na Dunaju še izpit za poučevanje esperanta v srednjih šolah (1926).

Od leta 1912 je učiteljeval pri Sv. Lenartu v Veliki Nedelji, nato od leta 1919 v Košakih v Mariboru, za tem pa od leta 1921 na dvorazredni trgovski šoli v Mariboru. Leta 1927 se je zaposlil na Državni trgovski akademiji v Mariboru, v letu 1947 pa je začel poučevati na ekonomski srednji šoli, od leta 1948 je bil tudi inšpektor srednjih strokovnih šol za stenografijo in strojepisje. Upokojil se je leta 1951, vendar je delo inšpektorja honorarno opravljal še naprej.

Reformiral je sistem slovenske stenografije, ki je bil leta 1946 uveden v slovenske srednje šole in napisal večkrat ponatisnjene priročnike za stenografijo. V svojem sistemu srbohrvaške stenografije je združil več dotedanjih različnih verzij, sodeloval pa je tudi pri izdelavi stenografije za esperanto.

Sestavil je nov način učenja za strojepisje in prvi v Jugoslaviji uvedel normiran format papirja, normirano oblikovanje ter normirano slovensko tipkovnico. Leta 1934 je napisal učbenik za nov način učenja slovenskega strojepisja, ki je bil večkrat natisnjen. Učbenik strojepisja pa je sestavil tudi za srbohrvaščino – za latinico in cirilico.

Od leta 1922 je deloval kot predavatelj esperanta, bil od leta 1935 član esperantske institucije Lingva komitato, kasneje preimenovane v Akademio de Esperanto, poleg tega pa je tudi prevajal. Sestavil je učbenik esperanta in priročnik za metodiko pouka esperanta ter objavljal v jugoslovanski esperantski reviji La Suda stelo. V esperanto je med drugim prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica.

Po njem so poimenovani Rakuševa ulica v Ormožu, Rakušev trg v Mariboru (od 1971) in Rakuševa ulica v Ljubljani (od 2007).