Roza KANDUS

Roza Kandus se je rodila 10. avgusta 1921 v Vrtovinu na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v domači vasi, učiteljišče pa je uspešno zaključila v Gorici. Zaradi dobrega uspeha se ji je uspelo vpisati na Fakulteto za tuje jezike in književnosti Univerze Ca’ Foscari v Benetkah. To je bil čas, ko je vojna vihra druge svetovne vojne dosegla svoj kruti vrhunec. Prekiniti je morala študij, prav tako kot tudi obštudijsko udejstvovanje učiteljice suplentke na primorskih šolah. Po nekajmesečnem odvzemu prostosti v tržaških in drugih zaporih se je ob kapitulaciji Italije kot aktivistka pridružila Osvobodilni fronti v boju proti okupatorju. Ustanavljala je številne partizanske šole in kot novinarka dopisnica Tanjuga prispevala k obveščanju in osveščanju domačega prebivalstva. Spomladi leta 1945 je nastopila dolgo pričakovana svoboda. K njej je z vsem svojim žarom prispevala tudi mlada Rozi. Leta 1951 se je vrnila v prosvetno službo. S severne Primorske je bila premeščena na koprsko območje, kjer se je zaposlila na osnovni šoli v Sečovljah in leta 1952 uspešno opravila državni strokovni izpit. Toda njeno veselje so bili jeziki. Po diplomi na višji pedagoški šoli v Ljubljani se je dve leti izpopolnjevala v Cambridgu in leta 1957 uspešno opravila izpite ter pridobila Certifikat. Še isto leto se je zaposlila na osnovni šoli Piran, kjer je do upokojitve poučevala angleški jezik številne generacije mladih Pirančanov. Istočasno je poučevala angleščino tudi na italijanski gimnaziji Antonio Sema v Piranu. Leta 1963 je bila imenovana za svetovalko za angleški jezik za slovenske in italijanske šole za koprsko območje. Tudi po upokojitvi se ni odrekla delu z mladimi. Pogosto jih je obiskovala, se z njimi družila, jim prenašala svoje znanje in vrednote prijateljstva, solidarnosti, enakosti, tolerantnosti in spoštovanja med ljudmi. Za svoje delovanje je prejela številna občinska in državna odlikovanja. Med drugim leta 1991 posebno zahvalo za pomoč pri humanitarni akciji zbiranja in nudenja pomoči beguncem. Leta 2001 ji je bil podeljen naziv častnega člana Društva upokojencev Piran. Tedaj je prejela tudi zlato plaketo Zveze združenj borcev Slovenije za zvestobo v boju za osvoboditev primorskega ljudstva. Leta 2008 je dobila Diplomo za prizadevanje in uspeh pri razvijanju zdravstveno vzgojne in humanitarne dejavnosti. Svoje znanje in izkušnje je uporabljala pri delu v številnih drugih civilnih združenjih: pri društvu upokojencev, zvezi prijateljev mladine, rdečem križu, pri tabornikih. S posebno tankočutnostjo je bila vključena tudi v pripravo poslovilnih govorov, ki so v najtežjih trenutkih slovesa za najbližje izjemnega pomena. Zelo je bila vpeta v družbeno življenje in dogajanje v Občini Piran in se v svojem življenju izkazala s čutom za socialno pravičnost ter s humanim, strokovnim in poštenim delom, za kar je leta 2012 prejela Zlati grb, največje priznanje občine Piran.