RIMELE, Oto

Oto Rimele je študijsko pot pričel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nadaljeval pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1990 diplomiral pri prof. Emeriku Bernardu in dve leti kasneje zaključil slikarsko specialko pri prof. Janezu Berniku. Študijsko je potoval po Evropi, Veliki Britaniji in ZDA. Izpopolnjeval se je v Barceloni in leta 1994 ter 2008 v Parizu. November 2013 je preživel v slovenski umetniški rezidenci v Londonu, v oktobru 2018 pa je ustvarjal v umetniški rezidenci v Berlinu. V slovenskem likovnem prostoru se je začel uveljavljati v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko se je kot član likovne skupine MI predstavil na več razstavah v SV Sloveniji, danes pa velja za eno izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slikarstva.
Njegova likovna govorica je zavezana raziskovanju svetlobe in barve. Na začetku svoje ustvarjalne poti je barvo na platno nanašal v grobih in odebeljenih slojih, v nadaljevanju pa so sledile vedno bolj monokromne slike brez pastoznih nanosov barve. Svojo pozornost je iz frontalnega dela slike preusmeril na njene robove. Prekril jih je s slojem intenzivne fluorescentne barve, ki se je nato s pomočjo naravne svetlobe kot obarvana senca projicirala na stene galerijskega prostora. Slikarski objekti, ki žarčijo obarvano svetlobo Rimeleta spremljajo vse od njegovih začetkov v sredini 90. let prejšnjega stoletja. Kljub eksperimentiranju z nosilcem – lesene podokvire in platno je v naslednjih letih začel zamenjevati z lamelami iz pleksi stekla in s povsem lesenimi objekti – so sevajoče slike postale zaščitni znak Rimeletove slikarske govorice. Z njimi se je najbolj proslavil leta 2003, ko je v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki postavil razstavo z naslovom Iluminacije, za katero je leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Rimeleta lahko uvrstimo med predstavnike abstraktnega kolorizma, ki s svojim delom premika zakoreninjene predstave o slikarstvu. S tem, ko je pozornost iz frontalnega preusmeril na stranski in hrbtni del slike, je aktiviral tiste dele slik, ki so stoletja ostali neopaženi. Ob izrazito premišljenih prostorskih postavitvah njegov opus obsega še slike, risbe, akvarele in grafike, ukvarjal pa se je tudi z ilustracijo, fotografijo, scenografijo in grafičnim oblikovanjem. Svojo umetniško udejstvovanje dopolnjuje s pisanjem in objavljanjem teoretičnih besedil o likovni umetnosti. Občinstvu se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot tudi v tujini. Med njegovimi mednarodnimi razstavami velja omeniti samostojno razstavo v madridskem Círculo des bellas artes, samostojni razstavi v Benetkah in na Dunaju, dvakratno sodelovanje na pariškem Salon des beaux artes in razstavo akvarelov v galeriji DDA Prattovega inštituta v New Yorku. Njegova dela so bila leta 2014 uvrščena na pregledno razstavo slovenske umetnosti Magija umetnosti: protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968-2013. Priznana londonska spletna revija za umetnost Contemporary Art Curator pa ga je kot edinega Slovenca uvrstila med 100 umetnikov prihodnosti.
Kot kitarist je stal na mnogih evropskih in ameriških odrih. Že kot srednješolec je bil eden izmed soustanoviteljev glasbene skupine Lačni Franz, kasneje pa je sodeloval s skupino Laibach in prispeval vse kitare na njihovem albumu Opus Dei. Avtorske zvokovne kompozicije pa v zadnjem času vključuje tudi v svoje prostorske ambiente in tako v celovito duhovno izkušnjo povezuje čas, prostor, podobo in zvok.
Kot univerzitetni profesor slikarstva in risbe je od leta 1997 zaposlen na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Bil je prvi prorektor za področje umetnosti na Univerzi v Mariboru in eden izmed snovalcev neuresničene mariborske Akademije za umetnost ter pobudnik ustanovitve Univerzitetnega umetniškega observatorija Rektorske konference Republike Slovenije.