Rado DAGARIN

Po končani gimnaziji se je Rado Dagarin leta 1980 vpisal na Pedagoško fakulteto, Oddelek za likovno pedagogiko. Študij je končal leta 1984 z diplomo pri prof. Ivu Mršniku. Sprva je deloval kot likovni pedagog, od leta 1990 pa je samostojni kulturni delavec. Od leta 1996 je član Združenja umetnikov Škofja Loka, ki mu tudi predseduje, in član ZDSLU. Dagarin se več desetletij predstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Živi in dela v Škofji Loki.

Slikarja Rada Dagarina poznamo kot izrazitega kolorista in samosvojega risarja, ki ustvarja v tehnikah risbe, olja na platno in les, svoja dela pa dopolnjuje oz. kombinira s keramiko. Včasih lesene podlage izrezuje, žaga, na novo sestavlja ter nato še poslikava (lahko je procesni red obrnjen). Spreminja jih v živopisne figuralne prostorske objekte – ploskovite skulpture. Dodaja jim dimenzije, ki so značilne totemskim konstrukcijam, grotesknim maskam in divje poslikanim idolom. V nezamenljivo razpoznavnem slogu in z domišljijskim nadihom Dagarin upodablja krajinsko in figuralno tematiko na način, ki je po formalni in barvni plati blizu prvinskim oblikam umetnosti v eksotičnem deželah. Njegovi liki in figure se gibljejo po področjih med abstraktnim in realističnim pojmovanjem motivike, zamišljene zgodbe pa sugerirajo izvedbo tako v tehničnem kot izraznem pogledu. Prav vsa Dagarinova dela temeljijo na trdni risbi in kompozicijski konstrukciji, sestavljeni iz ploskovitih geometrizmov v dinamičnem razmerju. Iz risarskih zamisli izhajajo tudi njegovi keramični izdelki. Pri običajnih slikah (klasičnega) formata je podlaga platno ali papir; nanjo nanaša akrilne barve s čopičem in svinčniki. Posebno poglavje v presenetljivem Dagarinovem slikarstvu so slike, namenjene dekorju arhitekture in tiste, ki so same po sebi del pohištva ali pa so v osnovi namenske (samostojne) prostorske instalacije. Pri prvih gre za podobe na stropnih ploščah, pri drugih za svobodno izrezljane, prevotljene in figuralno oblikovane prostorske paravane. Dagarin se v svojem slikarstvu odmika od strogih perspektivičnih pravil, ne ukvarja se dosti z odnosi svetlobe in senc, njegovo slikarstvo in rezljarstvo je neulovljivo: težko ga je klasificirati. S plosko obdelavo horizontalnih in vertikalnih površin in s številnimi nadrobnostmi dosega dinamiko in ekspresijo, lastno umetniški govorici na stičišču naive, art bruta in otroškega načina slikanja, kar je v slovenski likovni umetnosti unikat. Njegove likovne zgodbe so osvobojene odvečne pripovednosti; so avtonomne, s svojo notranjo napetostjo in intenzivno barvitostjo pa ustvarjajo vzdušje psihedeličnih vizualnih utrinkov. Ker Rado Dagarin ni zavezan modnim smernicam v sodobni likovni umetnosti, ohranja originalnost kot posledico kombinacije arhaičnosti in izkušenj modernizma.