POŽAR, Anton

Anton Požar je bil duhovnik, publicist, doktor cerkvenega in civilnega prava, velik narodnjak, bojevnik za uveljavljanje starocerkvene slovanščine v Cerkvi in jezikovnih pravic Slovencev pod Italijo. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih v Istri, nekaj časa tudi v Pazinu, kjer se je spoznal s tradicionalnim cerkvenim bogoslužjem v istrskih župnijah. Januarja 1903 je postal kaplan v Ricmanjih na Tržaškem. Tam je želel obnoviti bogoslužje v staroslovanskem jeziku. Povod za to je bil stari glagolski misal iz leta 1483, ki so ga njegovi predhodniki našli v arhivu v Ricmanjih in naj bi bil dokaz, da je bilo v preteklosti tudi tu glagolsko bogoslužje. Prosil je za prestop v grško-katoliški obred, kar pa so v Rimu zavrnili, vendar je Požar kar sam uvedel v ricmansko cerkev glagolico in starocerkveno slovanščino. Novi tržaški škof Frančišek Ksaverij Nagl je zahteval od Požarja obrazložitev in opravičila za storjeni korak, ker pa tega ni bil deležen, ga je 5.1.1903 razrešil službe in ga suspendiral »a divinis«.

Požar se je umaknil v zasebno življenje in ostal še nekaj časa v Ricmanjih. Vaščani so iskali nove poti za priznanje svojega bogoslužja. Začela se je »ricmanska afera«, ki je močno razburila duhovno življenje na Tržaškem. Vaščani so sami upravljali cerkvene zadeve, poroke in pogrebe po svojem županu Ivanu Bordonu, ki je imel zato tudi težave na sodniji. Vsa zadeva je trajala skoraj 10 let. Afera se je končala leta 1910. Požar se je umaknil v Trst, kjer je bil sourednik lista Edinost (1904-1912). Leta 1912 je sprejel službo upokojenega duhovnika v Koprivi.

V Koprivi je doživel s svojimi farani prvo svetovno vojno in fašistično nasilje. Nedvomno je bil Požar pobudnik, da so koprivci razglasili feldmaršala Borojeviča za častmega občana koprivske občine in mu postavili pred cerkvijo spomenik. Pod fašizmom je bil izmed glavnih pobudnikov obnovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, organizacije primorske duhovščine, ki je branila naravne in evangeljske pravice Slovencev do uporabe svojega jezika v cerkvi.

Zapustil je tudi bogato knjižnico, ki jo je z oporoko podaril tomajskemu župniku Albinu Kjudru in je bila del znamenite tomajske župnijske knjižnice, pozneje preseljena v gimanzijo v Vipavi.

Požar je pokopan v Koprivi. Skromno obeležje ima v pokopališki kapeli. V zakristiji mu je postavil spominsko kamnito ploščo njegov veliki prijatelj, avberski duhovnik Virgil Šček.

Mira Cencič