Izučen čevljar, zaposlen v tovarni Peko. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran na vzhodno fronto, kjer je bil ujet, pripeljan v Taškent, kasneje pa udeleženec oktobrske revolucije. Postal je dejaven v sindikalnem gibanju in kulturni dejavnosti. Leta 1919 se je poročil z domačinko, s katero se je 1921 vrnil iz ujetništva domov. Ideje revolucije je širil tudi v domačem okolju, bil je med organizatorji ilegalnih partijskih poti preko Karavank. Zaradi svojih dejavnosti je bil večkrat zaprt. V drugi sv. vojni je bil med prvimi tržiškimi partizani. Na Dolenjskem je bil ujet in šel skozi italijanska fašistična taborišča na Rabu, v Gonarsu in Renicci. Po kapitulaciji Italije se je ponovno vključil v narodno osvobodilno gibanje. Bil je pobudnik izgradnje doma za starejše v Bistrici pri Tržiču, ki je bil kasneje zgrajen s pomočjo države in samoprispevkov občanov in nosi ime po njem.