PANDUR, Ludvik

Ludvik Pandur se je rodil v Slovenj Gradcu v družini, iz katere je izhajalo več umetnikov. Njegov oče Lajči Pandur in očetov stric sta bila prav tako slikarja, zato ni presenetljivo, da je že zgodaj stopil na umetniško pot. Otroštvo je preživel v Mariboru, kjer je obiskoval gimnazijo in se začel intenzivneje posvečati likovni umetnosti. Leta 1966 se je odločil za študij slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Diplomiral je leta 1970 pri profesorju Antunu Mezdjiću, nato pa se izpopolnjeval v Mojstrski delavnici Krsta Hegedušića, kjer je ostal do leta 1973. Po očetovi smrti se je vrnil v Maribor, kjer je oblikoval svoj atelje na Maistrovi ulici in tam ustvarjal vse življenje.

Že leta 1971 je pripravil prvo samostojno razstavo v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž in na podlagi uspeha prejel štipendijo Prešernovega sklada. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini – od Ljubljane, Pirana in Ptuja do Münchna, Madrida, New Yorka in Londona. Njegov opus obsega več tisoč del, nastalih v različnih tehnikah, najpogosteje v olju na platnu, pa tudi v akvarelu, pastelu, risbi s kredo in ogljem. Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzemajo obsežni cikli, med katerimi izstopajo Beneški, Mitološki, Parsivalovi in Španski ter dolgoletni Avtoportreti, kasneje pa še Pariška jutra, V sencah platan in Prehajanja, nastali v času epidemije. Pandurjevo slikarstvo je prepoznavno po stalnem prehajanju med figuralnim in krajinskim, med mimetičnim in abstraktnim ter med intimnim in mitološkim izrazom. Njegova dela odlikuje močna barvna ekspresija, občutljivost za razpoloženja in subtilno raziskovanje človekove eksistence. Sam je svojo umetnost opisal kot razpon med lepoto in grotesko, kjer lepota hkrati pomirja in izziva.

Slikar ni bil le ustvarjalec, temveč tudi predan pedagog. Leta 1973 se je zaposlil na Pedagoški akademiji v Mariboru (kasneje Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), kjer je poučeval slikarstvo več desetletij in pomembno zaznamoval generacije mladih umetnikov. Leta 1998 je bil imenovan za rednega profesorja, do upokojitve leta 2013 pa je ostal eden najbolj cenjenih profesorjev na oddelku za likovno umetnost.

Za svoje delo je prejel več priznanj, najvidnejša je Glazerjeva nagrada za življenjsko delo, ki mu jo je Mestna občina Maribor podelila leta 2018. Leta 1981 se je predstavil v Obalnih galerijah v Piranu (Beneški in španski cikel) in bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Leta 1979 je prejel nagrado mednarodnega likovnega srečanja »Pannonia 79« v Eisenstadtu v Avstriji. Veliko retrospektivno razstavo njegovih del je Umetnostna galerija Maribor pripravila leta 2021. Ludvik Pandur je bil od leta 1980 poročen z modno oblikovalko Boženo Pandur. V zadnjih letih je večino časa posvečal ustvarjanju v svojem mariborskem ateljeju. Njegov opus ostaja eno najpomembnejših poglavij slovenskega figuralnega slikarstva druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja.