Ožbolt ILAUNIG

Ožbolt (Ožbalt) Ilaunig, poznan tudi kot Reberški Ožbej, se je po ljudski šoli v Žitari vasi vpisal na gimnazijo v Celovcu in po maturi leta 1898 eno leto obiskoval bogoslovje. Od oktobra 1899 je v Gradcu študiral pravo in leta 1905 pridobil naziv doktorja prava.
Poklicna pot ga je najprej vodila na deželno sodišče v Celovcu, v Voitsberg in v Št. Vid, leta 1908 pa je bil premeščen v Lenart v Slovenskih goricah, kjer je ostal vse življenje. Od sodnika na kazenskem oddelku je napredoval do vodje kazenskega oddelka in po prvi svetovni vojni prevzel vodenje sodišča kot sodni starešina. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 1940. Po navedbah sodobnikov in kronistov je veljal za pravičnega in preudarnega sodnika, skrajno profesionalno držo pa je znal ohraniti tudi do političnih nasprotnikov, o katerih javno ni kritično razpravljal. Sodil je med redke državne uradnike, ki so na sodišču že pred prvo svetovno vojno sprejemali tudi slovenske vloge. Čeprav je bil narodnostno precej neodločen in omahljiv, je sodil v krog lenarških intelektualcev, ki so že pred prvo svetovno vojno v sicer nemško usmerjenem kraju podpirali slovensko narodno zavest.
V zavest prebivalcev osrednjih Slovenskih goric se ni zapisal samo kot predan sodnik temveč tudi kot literarni ustvarjalec in vesten kronist takratnega dogajanja.
Že kot srednješolec je v slovenskem časopisju objavljal najrazličnejše prispevke, njegovo literarno ustvarjanje pa se je razcvetelo po prvi svetovni vojni, ko so druga za drugo pričele izhajati njegove zgodovinske povesti. Slednjemu vitezu Reberčanu (1927), ki ga je napisal na podlagi zgodovine domačega kraja, je že naslednje leto sledil izid povesti Kapelški punt, s katero je posegel v dobo reform Jožefa II. Vzgled za zgodovinsko povest Tatenbah (1930) pa je našel v Jurčičevem romanu Ivan Erazem Tatenbah. Njegovo edino nezgodovinsko povest predstavlja delo Dva soseda, ki je izhajalo v Večerniku leta 1931.
Kljub temu, da je izpod njegovega peresa nastalo več knjig, se je v literarno zgodovino zapisal predvsem z zgodovinsko povestjo Črni križ pri Hrastovcu, ki je prvič izšla leta 1928 pri Cirilovi založbi v Mariboru. Osnoval jo je na podlagi legende o nesrečni ljubezni med plemkinjo Agato Nürnberg s Štraleka (danes Zgornja Voličina) in grofom Ivanom Friderikom Herbersteinom, edinim dedičem velikega hrastovškega gospostva, ki se je ohranila v ustnem izročilu. Naslov zgodbe, ki so jo v kasnejših letih dramatizirali in od leta 1934 dalje uprizorili številni ljubiteljski odri, izhaja iz znamenja, ki ga je po ljudskem izročilu na mestu Agatine smrti dal zgraditi Ivan Friderik Herberstein. Ker se spomenik Agati ni ohranil, ga je dal Ilaunig na lastne stroške ponovno postaviti.
Od desetletja pred prvo svetovno vojno pa vse do konca druge svetovne vojne je bil natančen kronist dogajanja v središču Slovenskih goric. V svoji biografiji z naslovom Moje življenje je v 13 zvezkih natančno opisal takratno dogajanje in ga podkrepil z izrezki iz časopisa ali osebne korespondence. Veljal je za dobrega poznavalca starejše zgodovine Lenarta in okolice, predvsem bližnjega gradu Hrastovec. V nekaj letih pa je uredil in napisal tudi obširno zgodovino svojega rojstnega kraja, ki je ostala v rokopisu.
Pol stoletja po smrti se mu je mesto Lenart poklonilo s spominsko ploščo na hiši na Ptujski cesti 2, v kateri je živel in delal. Po njem pa je poimenovana tudi ena izmed lenarških ulic.