Oton BAJDE

Violončelist Oton Bajde se je rodil v Zadru (Hrvaška). Njegov oče je bil Slovenec, mati Čehinja in poleg Otona sta imela še štiri sinove. Kmalu so se preselili v Innsbruck (Avstrija), po vojni, leta 1919 pa v Maribor. Tukaj je moral zaključiti še zadnje razrede meščanske šole, da se je lahko leta 1921 vpisal na učiteljišče. Sicer se je bolj navduševal nad glasbenim svetom, s katerim ga je seznanil oče, ki je po prihodu v Maribor bil član orkestra Glasbene matice. Tako je Bajde od svojega štirinajstega leta prosti čas posvečal violončelu. Ker je hitro napredoval, se je zgodaj priključil orkestru Glasbene matice ter igral v raznih ansamblih. Po maturi je delal kot učitelj na Hajdini, odslužil vojaški rok, kasneje učil na Studencih ter se še naprej ukvarjal z glasbo. Potem se je preselil v Ljubljano, kjer je leta 1933 na Državnem konservatoriju končal visoko šolo pedagoškega oddelka ter višje letnike srednje šole solopetja in violončela. Po vrnitvi v Maribor je poučeval na I. deški in na III. realni gimnaziji ter na glasbeni šoli Glasbene matice, kjer je bil tudi član orkestra. Leta 1938 je prevzel funkcijo ravnatelja, ki jo je opravljal vse dokler ni v času okupacije šola prešla pod okrilje Nemcev. Med vojno mu je grozil celo Dachau, a se mu je uspel izogniti.
Po drugi svetovni vojni je bil pooblaščen za zbiranje zaplenjenih glasbil in muzikalij. Izkoristil je to enkratno priložnost in z najdenimi glasbili leta 1945 ustanovil Državno nižjo in srednjo glasbeno šolo, ki ji je tudi ravnateljeval. To je bila prva prosvetna ustanova v povojnem Mariboru. Poslanstvo glasbene šole je bilo krepitev glasbene kulture v mestu. Zato so z učenci organizirali nastope v vrtcih, na državnih proslavah in proslavah podjetij. Organizirali so koncerte za mariborsko mladino v Unionski dvorani in interne koncerte, na katerih so poleg učiteljev šole nastopali tudi mnogi drugi mariborski in jugoslovanski glasbeniki. Prav tako so sodelovali v mladinskih urah, ki jih je predvajal radio Svobodni Maribor. Glasbena šola je imela popoln simfonični orkester, uspešen je bil tudi šolski pevski zbor. Po zaslugi Bajdeta je šola uživala ugled po celotni Jugoslaviji. Njeni učenci so bili uspešni na tekmovanjih doma in v tujini, k temu je pripomogel tudi izobražen in kakovosten kader.
Kljub vabilom drugam je ostajal zvest Mariboru, vse dokler ga niso leta 1962 obvestili, da je upokojen. Takrat je sprejel vabilo Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer je sicer že prej honorarno predaval. Od izrednega profesorja je kmalu napredoval v rednega, v času službovanja pa je dve leti opravljal še rektorske dolžnosti in bil predstojnik treh oddelkov. Učenci z Akademije so želi lepe uspehe doma in v tujini, med njih sodijo tudi violončelisti Alojz Mordej, Miloš Mlejnik in Andrej Petrač.
Ob pedagoškem delu je Bajde vseskozi veliko koncertiral. Sodeloval je v mariborskem gledališkem orkestru, ljubljanski filharmoniji, imel solistične koncerte in veliko nastopal v okviru komornih skupin. Bil je član zasedbe Bajdetovega, Sancinovega in Ljubljanskega kvarteta. Nastopal je v Mariborskem triu in v Slovenskem komornem triu.
Prav tako je poučeval na tečajih v tujini in za potrebe radia tudi snemal. Pogosto je bil član strokovne žirije na domačih ter mednarodnih tekmovanjih. Temu delu se je še bolj posvečal, ko zaradi nesreče in kasnejše amputacije roke ni mogel več igrati violončela. V času nesreče je bil že upokojen, a se je kasneje vrnil na Srednjo glasbeno šolo Maribor, kjer je učil violončelo.
Violončelist, ki je oživil povojni glasbeni Maribor, je v 88. letu starosti umrl v Ljubljani.