Otmar KLIPŠTETER

Legendarni mariborski novinar Otmar Klipšteter-Fredi je v stik z novinarstvom prišel povsem po naključju, ko je v prvem letniku študija zgodovine izvedel, da pri časopisu Ljudska pravica iščejo študente, ki bi se radi lotili novinarstva. Delo ga je tako navdušilo, da je prenehal obiskovati predavanja in se za dve leti posvetil pisanju. Ko je Ljudska pravica prenehala z delovanjem, je kot mlad diplomant odšel k Večeru in osrednjemu štajerskemu časniku ostal zvest naslednji dve desetletji.
Veljal je za enega izmed najbolj prodornih in branih časnikarjev, ki je z odmerjeno satiro in sebi lastnim humorjem znal predstaviti še tako zahtevno tematiko. Kot skrben kronist življenja v Mariboru je posebno pozornost posvečal življenjskim zgodbam malega človeka, svojevrstno novost v takratni družbi pa je predstavljala njegova rubrika Gospodínjec, v kateri je na osnovi lastnih izkušenj opisoval gospodinjske nasvete za moške. Kasneje so besedo gospodínjec prav po njegovi zaslugi vključili v Slovar slovenskega knjižnega jezika, vendar z oznako šaljivo. Njegovo posvečanje arhitekturi, stanovanjski gradnji in cestni problematiki je v 60. letih privedlo do tako imenovane cestne afere, ki se je končala z odstopom tedanje vlade. Čeprav je pisanje vedno predstavljalo njegovo največjo ljubezen, se je v svoji 42 let trajajoči novinarski karieri preizkusil tudi v poučevanju mladih novinarjev, v 70. letih pa je skupaj z mlado novinarsko ekipo, v kateri se je uveljavil tudi Drago Jančar, soustanovil tednik 7D. Njegovo mentorstvo mladim novinarjem je kmalu preraslo v Večerovo novinarsko šolo, iz katere je izšlo veliko kvalitetnih novinarskih peres. V šoli, ki sta jo vodila skupaj s kolegom Milanom Golobom, sta študentom, ki jih je zanimal novinarski poklic, omogočila plačano počitniško prakso in objavo prvih besedil v resnem časniku. Kot navdušen košarkar in smučar pa je sodeloval tudi pri vzpostavitvi tiskovnega središča za Zlato lisico in bil pobudnik številnih športnih, socialnih in drugih družbeno odmevnih akcij Večera.
Ko je zaradi zunanjih političnih pritiskov januarja 1980 moral zapustiti Večer, je novo službo nemudoma našel pri ljubljanskem Dnevniku in Nedeljskemu dnevniku, kjer je kot dopisnik iz štajerskega konca naslednjih 22 let izživljal svojo novinarsko strast.

Tik pred smrtjo je misli o sebi, najbližjih in rodnem mestu strnil v avtobiografiji s pomenljivim naslovom Ne živi predolgo.