objavil/-a: Osrednja knjižnica Celje

Starša (oče podobar, mati gospodinja) sta se priselila v Celje iz Poljanske doline, tako da je bil sin že rojen v Celju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je dokaj neuspešno obiskoval v domačem mestu in majhna zanimivost iz tega obdobja je, da je najslabše ocene prejemal ravno iz slovenskega in latinskega jezika. V višjih razredih gimnazije se je njegov odnos do predmetov očitno menjal, saj je veljal za »liderja« slovenskih dijakov, ki so se pogosto sestajali v njegovi podstrešni sobici. Zaradi cesarske himne, ki so jo na cesaričin god pri šolski maši zapeli v slovenskem jeziku (k temu je nagovoril gimnazijski zbor), so ga izključili iz vseh gimnazij v avstrijskem delu monarhije; maturo je tako moral opravljati v Zagrebu.

Jeseni 1886 je na Dunaju vpisal slovansko filologijo in vzporedno še jezikoslovje. Na univerzi ga je poučeval Miklošičev naslednik Jagić in Oblak je že od prvega letnika pisal v njegov Archiv für slawische Philologie ter bil vsa leta njegov najboljši študent. Leta 1891 si je s temo Cerkvenoslovanski prevod Apokalipse pridobil doktorski naziv in intenzivno znanstveno delal tudi na terenu. Proučeval je slovenska narečja ter jezikovno in tudi literarno problematiko in zgodovino južnoslovanskih jezikov (makedonščine, bolgarščine, hrvaščine in stare cerkvene slovanščine). Navezal je stike s številnimi uglednimi jezikoslovci, celo s slavistično avtoriteto Janom Baudouinom de Courtenayem.
Leta 1893 je začel kot privatni docent na graški univerzi predavati slovansko filologijo, bil marca 1896 predlagan za izrednega profesorja, vendar imenovanja ni več dočakal; umrl je zaradi tuberkuloze v domači hiši v Celju. Kljub kratkemu življenju je ustvaril znanstveni opus, ki šteje okoli 150 enot. Bil je predstavnik realizma v znanosti, kar je pomenilo, da je teoretsko delo dopolnjeval s terenskim delom. Njegovo delo na graški univerzi pomeni zametek slovenističnega jezikoslovja, ki se je nadaljevalo s Karlom Štrekljem, Rajkom Nahtigalom in Franom Ramovšem, kateri ga je razvitega in nadgrajenega prinesel leta 1919 na novoustanovljeno slovensko univerzo v Ljubljano.

Leta 1899 so mu strokovni kolegi na pokopališču na celjskem Golovcu postavili lep spomenik z znanim svetopisemskim izrekom, ki ga je v svoji disertaciji uporabil tudi sam: »Bil si vreden, da odpiraš knjige.«