NOVAK, Lojze

Nižjo gimnazijo je obiskoval najprej v Veržeju pri Salezijancih, nakar se je prepisal na Državno realno gimnazijo kneza Koclja v Murski Soboti. Med okupacijo je najprej opravljal sezonska dela v Celldömölku na Madžarskem, na Eszterházyjevem posestvu, nato pa prevažal gramoz pri zasebniku iz Murskih Črncev. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško v eno izmed begunskih taborišč. Naslednja znana postaja njegovega bivanja je bilo taborišče Spittal na Dravi, kjer se je vpisal v četrti letnik nižje gimnazije. Tam je tudi začel pisati črtice, v katerih je opisoval življenje in ljudi iz domačega kraja. Svoja dela kot na primer Tam, kjer šume jagnedi, Pismo, Mati, Poslednji, Božič v Prekmurju, Prekmurska jesen, Bog je vstal, Pesem dveh src, Kruh in druge je pričel redno pošiljati v tednik Koroška kronika. Ko pa je začel obiskovati peti razred gimnazije, so postajale govorice o razselitvi beguncev v prekomorske države vse glasnejše. Takrat je Novak, kot večina slovenskih beguncev, emigriral v Argentino, in sicer z ladjo General Holbruck (Holbrook), ki je v Buenos Aires prispela 5. februarja 1949. Kot eden prvih pisateljev iz avstrijskih taborišč se je tam priključil Balantičevi pisateljski družini. Njegova prva služba na tujem je bila v tekstilni tovarni Tintorería Morón, kasneje pa je delal kot prodajalec v trgovini Bumar v Ramos Mejía. Tam je tudi spoznal svojo bodočo ženo Kristino Mehle iz Domžal (roj. 1929), ki je v Argentino prišla leta 1948. Leta 1953 sta se poročila in imela dvoje otrok, Silvijo Marijo (roj. 1956) in Andreja (roj. 1960). Nazadnje je s svojo družino živel na Floridi v predmestju Buenos Airesa.
Po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije leta 1954 je Novak postal njen član in se vključil v literarni odsek, pripomogel pa je tudi, da je slovenska skupnost dobila popularno radijsko oddajo. V Argentini je pisateljevanje nekoliko opustil, saj je bilo za preživetje družine potrebno poprijeti za različna dela, a vendar ne povsem. Sprva se je posvečal črticam, s tem da je motiviko zajemal iz življenja naših ljudi v novem okolju, kasneje pa se je posvetil noveli in nato romanu. Objavljal je v glavnem v Slovenski besedi, Slovenski poti, Zborniku Svobodne Slovenije ter Meddobju, kjer so leta 1992 iz zapuščine objavili njegov daljši tekst Izgoreli čas in leta 2005 še sonetni venec Pesem tujih cest. Za časopis Slovenska država pa je prispeval predvsem kratka poročila o kulturnem in političnem dogajanju v Argentini.
Nekaj Novakovih rokopisov in dve pismi so se ohranili še v zapuščini dr. Tineta Debeljaka, in sicer Njegova bol, Vihar, Zgodba o materi, Flegarjeva mati, Silhueta 1957 in Jagned v pampi. V rokopisu je prav tako ostala njegova drama Most svobode (drama v treh dejanjih iz leta 1969).