NOVAK, Anka

Anka Novak je kot etnologinja Gorenjskega muzeja raziskovala predvsem materialno pa tudi socialno in duhovno kulturo na Gorenjskem. Svoje izsledke je javnosti posredovala z razstavami, filmi in objavami v strokovnih glasilih, zbornikih in v dnevnem časopisju.
Novakova je doma iz Dobrepoljske doline na Dolenjskem. Leta 1959 je diplomirala iz etnologije in slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že kot študentka je sodelovala pri etnološkem terenskem delu na Gorenjskem. Po diplomi je vso delovno dobo delala kot kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Veliko časa je preživela med ljudmi po gorenjskih vaseh, evidentirala, fotografirala in raziskovala je tradicionalni način življenja Gorenjcev ob vključevanju velikih sprememb v novih gospodarskih in družbenih pogojih. S posluhom za novosti je v etnološke raziskave uvedla film. Za etnološki kustodiat Gorenjskega muzeja je ustvarila odlično zbirko predmetov iz vsakdana in praznika Gorenjcev, objavila je glavne gorenjske etnološke teme (kmečko stavbarstvo in gospodarstvo, planšarstvo, domače obrti, poslikano pohištvo, nošo, ljudsko umetnost) in jih predstavila na 40 razstavah v času, ko se je življenje na podeželju pospešeno spreminjalo.
Skupaj z dr. Petrom Fistrom, profesorjem na Fakulteti za arhitekturo in njegovimi študenti, je v sedemdesetih letih izpeljala veliko akcijo ohranjanja kmečkega stavbarstva v obliki meritev izbranih gorenjskih kmečkih stavb. Nastal je arhiv s preko 100 načrti, skicami in risbami.
Bila je aktivna v Slovenskem etnološkem društvu, kot soavtorica tudi pri pripravi vprašalnic ETSEO, strokovnega priročnika za raziskovanje posameznih zvrsti ljudskega izročila.
Leta 1969 je postavila veliko razstavo Planšarska kultura na Gorenjskem v takratnih prostorih muzeja v baročnem župnišču v Kranju. Zaokroženo gradivo iz Bohinja so ob zavzetosti domačinov preselili v Bohinj, kjer so v opuščeni sirarni v Stari Fužini leta 1971 odprli Planšarski muzej. Od leta 1990 pa je bohinjsko planšarstvo tam predstavljeno v dopolnjeni vsebini in obliki.
Njena velika tema je bila gorenjsko poslikano pohištvo. Z načrtnim prizadevanjem je zbrala gradivo, ki prikazuje razvoj te pomembne vsebine gorenjske ljudske kulture in njene mikro regionalne raznolikosti.
Razstavo Ljudska umetnost na Gorenjskem, ki je gostovala tudi v tujini, v Beljaku in v Kittseeju v Avstriji, lahko še danes obiščemo v drugem nadstropju Mestne hiše v Kranju. Razstava je plod sodelovanja z dr. Cenetom Avguštinom.
Upokojitev leta 1992 ji je omogočila več delovanja v domačem kraju, v Dobrepolju. Rojakom se je oddolžila s spominsko zbirko pisatelju in tudi gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu preroditelju dobrepoljske doline Franu Jakliču Podgoričanu ter z etnološko zbirko Živimo z ljudskim izročilom. Ta obsega prikaz ljudske umetnosti in notranjščino dobropoljske kmečke hiše kot omaž trem velikim dobrepoljskim rojakom: pisatelju Franu Jakliču Podgoričanu in slovenskima umetnikoma Francetu Kralju in Tonetu Kralju, ki so vsak na svoj način klesali spomenik tudi tem krajem in ljudem.
Leta 1993 je prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo v muzejski stroki in Murkovo priznanje za življenjsko delo v etnologiji. Od leta 2010 je častna članica Slovenskega etnološkega društva.