Nina DRAGIČEVIĆ

Obiskovala je Gimnazijo Novo mesto. Študij ekonomije je leta 2009 zaključila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, nato je leta 2017 na Fakulteti za družbene vede magistrirala iz sociologije glasbe, leta 2020 pa doktorirala iz sociologije, pri čemer je raziskovala zvok kot družbeno in politično kategorijo vsakdanjega življenja.

Ustvarja na presečišču sociologije, glasbe in literature. Njena dela, od teoretskih in esejističnih do pesniških in zvočnih, brišejo meje med žanri. Jezik, ki ga gradi, je gost in odzvanjajoč, v njem se glas prepleta s telesom, prostor z oblikami moči, teorija s pulzom umetnosti.

Ukvarja se z uredniškim delom, je ustanoviteljica in urednica Lezbnika, občasnika ljubljanske lezbične scene za umetnost, kulturo in politiko. Je tudi sourednica literarne revije Idiot. Uredila je več monografij, med njimi Pat Parker: Pesmi, Xan Phillips: Trup, Monique Wittig: Gverilke, Selby Wynn Schwartz: Sledeč Sapfo, Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke in Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem.

Je umetniška direktorica mednarodnega simpozija in festivala Topografije zvoka ter urednica radijske oddaje Slavne neznane na Radiu Študent. Kurirala je tudi razstavo Soundtext: some currents ocontemporary poetry (9.–29. 9. 2022) v Galeriji Škuc.

Prejela je številne nagrade in priznanja, med njimi leta 2018 svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne študijske in raziskovalne dosežke ter priznanje Fakultete za družbene vede. Bila je tudi večkrat nominirana za domače in mednarodne nagrade s področij glasbe in literature, npr. za nagrado Palma Ars Acustica, Veronikino nagrado in kritiško sito. Uvrščena je na seznam 10 knjig iz Slovenije 2026, tj. izbor desetih najboljših del, objavljenih v preteklem letu. Za knjigo o izbrisanih skladateljicah Nemogoče, je leta 2026 prejela Cankarjevo nagrado.

Je članica Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN.