Mihael VOŠNJAK

Rodil se je v usnjarski družini, ki je dala nekaj pomembnih ljudi (starejši brat Josip je bil znan slovenski politik), v Šoštanju. Šolal se je najprej v domačem kraju, od tretjega razreda normalke pa v Celju. Realko je zaključil v Gradcu, študij politehnike pa na Dunaju. Tam se je veliko družil z bratom Josipom ter Benjaminom in Gustavom Ipavcem, ki sta v tem času študirala medicino.

Čeprav se mu je zaradi uspešnega študija odpirala univerzitetna kariera, ga je bolj navduševalo praktično delo – predvsem ga je pritegnila takrat izredno aktualna gradnja železnic. Kot železniški inženir je delal nekaj časa po različnih krajih monarhije in bil celo načelnik velike železniške postaje v Zagrebu, nato pa so ga iz političnih razlogov premestili na Dunaj. Tam je dobil nalogo, da prouči komercialne možnosti za progo Celje – Dravograd, vendar se je zaradi slabega zdravja že leta 1879 upokojil in se za stalno naselil v Celju. Za zgodaj upokojenega inženirja se je začelo novo – gospodarsko politično obdobje.

Z bratom Josipom sta kot izrazito slovensko usmerjena politika spoznala, da je slovenski vpliv mogoče krepiti predvsem z gospodarsko rastjo in neodvisnostjo od takrat gospodarsko še superiornih Nemcev. Začela sta s projektom posojilniškega zadružništva in na tem področju orala ledino. Medtem ko je brat Josip vlagal predvsem svoje politično znanje, je Mihael z veliko znanja in energije ustvaril močno gospodarsko organizacijo z mrežo posojilnic – zadrug, ki jih je leta 1883 združil v Zvezo slovenskih posojilnic s sedežem v Celju; na čelu organizacije je bil vse do leta 1909. Zvezo je odobravala vsa proslovensko usmerjena politika, saj je bila z njeno pomočjo marsikatera slovenska kmetija rešena propada.

Zaradi nemškega protiodloka, da denar ne sme biti naložen v posojilnicah, je leta 1889 v Celju ustanovil Južnoštajersko hranilnico. Po zaslugi dobrega finančnega poslovanja in vlaganja v slovenski kapital je slovenski vpliv ne le v Celju, ampak na vsem širšem področju rasel (tako je bil zgrajen tudi celjski Narodni dom). Uspeh je imel tudi na parlamentarnem področju, saj je bil v letih 1884–1896 poslanec štajerskega deželnega zbora, v letih 1885–1897 pa tudi državnega zbora na Dunaju. Njegovo znano stališče je bilo, da če smo Slovenci enakopravni pri denarnem in krvnem davku, moramo biti enakopravni v celoti.

Za Celje je pomembna tudi njegova socialna nota; leta 1887 je namreč ustanovil za številne revne dijake Dijaško kuhinjo.

Leta 1915 je emigriral v Švico, obtožili so ga veleizdaje in Avstrija mu je zaplenila vse premoženje. Tudi v tujini je politično deloval in si prizadeval za priključitev Slovencev novi jugoslovanski državi.

Umrl je v švicarskem Terrietu ravno na dan, ko se je pripravljal na povratek; posmrtne ostanke so kasneje prenesli in pokopali leta 1927 v Šentilju pri Velenju.