Matija GLAD

Rodil se je očetu Antonu in materi Neži. Doma se je reklo pri Friškovih. Bil je tretji od štirih preživelih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi. Po končani osnovni šoli so starši želeli, da bi postal kovač. Nekaj časa je živel pri sestri v Beogradu in delal kot natakar.

Tik pred začetkom druge svetovne vojne se je vrnil domov in vse do italijanske okupacije ostal v domači Banji Loki, kjer je kmetoval in pomagal staršem. Zaradi aktivistične dejavnosti je bil interniran v koncentracijsko taborišče na Rabu. Od naporov in slabe hrane je močno oslabel. Zbolel je za akutno pljučno tuberkulozo, ki ga je zaznamovala za vse življenje. V bolnici je ostal vse do osvoboditve, potem pa so ga poslali na Golnik, kjer je okreval.

Vrnil se je v Kočevje in pomagal pri obnovi močno razdejanega mesta. Skrbel je za obnovo nekdanjega Sokolskega doma, preimenovanega v Šeškov dom, in se tam zaposlil kot hišnik. To delo je opravljal 33 let, do upokojitve leta 1978.

Poleg hišniškega dela je opravljal tudi druga dela. Izdeloval je kulise in maske, bil je tudi odrski mojster, mojster razsvetljave, inspicient, režiser, inscenator in dramaturg. Vodil je dnevnik del, ki jih je opravljal v Šeškovem domu. V njem zasledimo tudi osebne zapise o članih družine, o lutkah, ki jih je izdeloval, in zapise o pomembnih dogodkih. Kot član Sokolov je v mladosti sodeloval v telovadni in dramski sekciji. Z lutkarstvom naj bi se srečal okoli leta 1936 po zaslugi učitelja Adolfa Prešerna. Ko je leta 1946 prišel v Kočevje, se je takoj vključil v gledališko sekcijo sindikalnega gledališča. Močno je bil povezan tudi z razvojem slovenskega lutkarstva. Imel je največ zaslug za oživitev lutkovnega gledališča v Kočevju leta 1953. Bil je navdušen izdelovalec lutk, ki pričajo ne le o njegovi rezbarski spretnosti, ampak predvsem o izvirnosti pri podajanju karakterjev. Bil je tudi rezbar in kipar samouk, s čimer se je ukvarjal po upokojitvi.

Z družino je stanoval v prvem nadstropju Šeškovega doma, z ženo Lojzko, roj. Perko, s katero se je poročil leta 1948, in otrokoma Matijo in Nado. Dve leti pred upokojitvijo se je preselil k hčerki v vas Koblarji.