Kot 10-letnik je bil sošolec 12-letnemu Francetu Prešernu. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1825. Leta 1826 je začel svojo duhovniško pot po Kranjskem: Železniki, Breznica, Stara Loka, Trnje, Gora, Semič in v Selih pri Kamniku (1842-1855). Prvo samostojno službo je nastopil leta 1855. V Predosljah pri Kranju je bil župnik 9 let – do svoje smrti leta 1864.
Povsod je zbiral ljudske pesmi, največ pripovedne in legende pa tudi pravljice in pripovedke. Objavil jih je bolj malo. Veliko njegovega gradiva je uporabil E. Korytko, nekaj pa tudi S. Vraz in A.A. Auersperg. V Novicah je v letih med 1843 in 1862 objavljal domoljubne, idilične in vzgojne pesmi. V Drobtinicah je objavljal krajšo pripovedno prozo, namenjeno ljudski vzgoji (Martinez iz Podloma, Jakec Osredka, Očalar …). Iz francoščine je za Mohorjevo družbo prevedel kratkočasno in poučno povest Utopljenci. Napisal je precej pesmi, vendar so večinoma ostale v rokopisu. Še najbolj znana je Pri žaljah Kranjskega mesta, ki jo je napisal v Prešernov spomin, kmalu po pesnikovi smrti.
Prevod:
Utopljenci ali potovanje na Ostrovid – kratkočasna in podučna povest, v Celovcu, Družba sv. Mohora, 1867
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008
F. Buttolo: Ravnikar, Matevž, Slovenska književnost, Ljubljana 1996, str. 384-385
Č. Zorec: Poženčan: (poizkus literarnega portreta), Snovanja 1975,št.2, str. 22-23
I. Kavčič: Dve knjigi o Poženčanu : v Cerkljah so slovenski kulturni praznik v petek zaznamovali s kulturno slovesnostjo in predstavitvijo dveh knjig o rojaku Matevžu Ravnikarju – Poženčanu (1802-1864) in njegovem literarnem delu. Prvi izvedbi dveh njegovih pesmi, Gorenjski glas, 14. feb. 2006, str. 7
I. Žajdela: Od zibeli do groba : Matevž Ravnikar Poženčan, Družina 2006, št. 10, str. 14
M. Stanonik: Matevž Ravnikar – Poženčan, Poženčanove pravljice, Radovljica 2005, str. 79-87
D. Močnik (urednik): Poženčanovo berilo, Celje 2006